Dr. Tonči Kuzmanić je magister politologije in doktor sociologije politike. Področja njegovega raziskovanja in poučevanja so antipolitika, politični ekstremizmi, postsocializem, nova družbena gibanja. Zadnji knjižni objavi sta Yugoslavija War in Ustvarjanje Antipolitike - elementi genealogije družboslovja. Tonči, "Evropa ni ena, Evrop je več". Tako pravite. Kakšne so te Evrope in kako bi to tezo umestili v okvir mita, o katerem bomo danes govorili? Tonči Kuzmanić: "Najprej nekaj o mitih in realnosti, kar je naslov te okrogle mize. Mislim, da gresta ti dve 'reči' takorekoč vedno skupaj, da ju je sila težko ločiti. Realnosti v 'naši' (bolje bi bilo reči 'njihovi') civilizaciji praviloma niso oblikovane drugače kot na mitološki način, miti pa se prikazujejo in tudi funkcionirajo kot realnosti. V tem smislu je Evropa hkrati realnost in mit. Postavljanje razlik med miti in realnostjo na način, da je realnost na eni, mit pa na drugi strani, se mi torej ne zdi ustrezno. Obenem pa bi rad podčrtal neko bistveno spremembo, ki jo je sprožil pojav novih, predvsem tako imenovanih komunikacijskih tehnologij - dejansko tehnologij množičnega poneumljanja. Nekoč je veljalo, da če nekaj ni zapisano v časopisu, ne obstaja. Ta Guttenbergova ali tudi kako drugače imenovana civilizacija je po mojem mnenju v glavnem pase. Zadeva se je namreč bistveno zapletla takrat, ko smo dobili televizijo. V televizičnem času velja, po mojem mnenju, celo nasprotno: vse tisto, kar se pojavi na televiziji, pravzaprav ne obstaja več, je takorekoč konzumirano, porabljeno in tudi prebavljeno. Če hočete, da nekaj ostane, da je trajno - relevantno in hkrati realno, skorajda dobesedno ne sme priti na televizijo. Danes je vse, kar pride na televizijo, že avtomatično a priori pozabljeno. Toliko o tem. "Evropa ni ena, Evrop je več". Ko sem se odločil za ta naslov današnjega prispevka, sem želel, da zveni polemično. Želel bi namreč prispevati k razbitju predstave, ki je v bistvu zelo primitvna, v tukajšnjih medijih množičnega poneumljanja pa izjemno učinkovito funkcionira -češ, gremo vendar v Evropo, približujemo se Evropi! Evropo slavimo ali jo - predvsem kot mit in manj kot realnost - malikujemo. Prvi korak, da bi maliku odvzeli malikovalsko moč, da bi ga po svoje demitologizirali, je priznanje, da pravzaprav ni eden. Malikov je torej več, vsaj jaz jih vidim več. Govoril bom poenostavljeno, torej o tistih najbolj grobih 'vrstah' Evrope, ki se mi zdijo najbolj vidne. O podvrstah bom morda govoril kdaj drugič. Prva Evropa, ki jo vidim, je Evropa, ki jo imenujem 'anglosaška Evropa'. To je Evropa, ki se v bistvu identificira z zvezo Nato. Enačenje Evrope z zvezo Nato pomeni približno to, kar je ameriška zunanja politika uspela vzpostaviti v Evropi vsaj od zmage pri Ardenih naprej, najbolj intenzivno pa neposredno po drugi svetovni vojni. Ko govorim o anglosaški Evropi, imam v mislih predvsem ključnega igralca te igre v Evropi, to je Velika Britanija. Ne glede na to, kdo je na oblasti v Veliki Britaniji - konzervativci ali laburisti - gre za neke vrste vloge, ki so po padcu veliko-kolonialne vloge te trans-države bolj ali manj prenešene na vlogo 'ameriškega buldoga'. Pri tem ostaja samo vprašanje, koliko močno, kdaj in koga bo ta buldog ugriznil in kakšne bodo posledice tega ugriza. Po vsej Srednji in Vzhodni Evropi (posebej na Poljskem, Češkem in Madžarskem) obstajajo številni častilci te vrste Evrope, v Sloveniji pa celo institucionalizirani lobiji, ki jo malikujejo. Častilci tega malika so bili v časopisu Delu pred kratkim, namreč v času obiska prvega človeka Nata, imenovani (slovenski) 'možgani'. Druga Evropa je, gledano s stališča evropske zgodovine, nekaj še novejšega. Je nekako Evropa 'moje generacije', torej generacije petdesetih. Gre torej za tisto 'novo' Evropo, ki izhaja iz eksplicitnega in še bolj implicitnega sporazuma med Francijo in Nemčijo, ki ji sekundira lepo število manjših evropskih držav. Začelo se je pri jeklu, nadaljevalo, in nadaljuje se še vedno s poskusi izgradnje nečesa bistveno novega (vključno s skupno vojsko, policijo, državljanstvom ...). Te nove Evrope namreč nikakor ne bi kazalo izenačevati s prvo. Častilcev te druge Evrope je na vzhodu bistveno manj. Tudi za Slovenijo velja podobno. Glavni tovrstni ljudje in organizacije so bolj ali manj narejeni iz tako imenovanega liberalnega, manj iz demokratičnega testa. Tretji koncept, ki se mi zdi najbolj pomemben za tista okolja, v katerih je zmagala protireformacija (torej tudi za Slovenijo), je krščanska ali bolje katoliška Evropa. Evropa katolicizma, nekakšna 'bolj papeška Evropa' je torej tretja od možnih opcij (mitov) in realnosti obenem. Rad bi opozori, da gre za zelo močno 'evropsko sestavino' in/ali alternativo, ki jo praviloma spregledujejo ali celo podcenjujejo. Povedano nekoliko bolj oprijemljivo, gre za tisto Evropo, ki se razkazuje v govorih Otta von Habsburga (tako ljubega na Hrvaškem, v Avstriji, na Češkem in Poljskem). Ta Evropa je na Slovenskem najbolj prisotna v nastopih nadškofa Rodeta in tudi v konceptih tako imenovanih pomladniških struktur. Srednja Evropa, ki jo lahko obravnavamo kot svojevrstno kombinacijo prve (anglosaške) in tretje (katoliške), je bila in tudi ostala kulturno, civilno-družbeni koncept. Zanj je značilno predvsem to, da je skušal Poljsko, Češkoslovaško in Madžarsko, pa tudi Slovenijo in Hrvaško, odlepiti, odcepiti od 'dvojnega' vzhoda - balkanskega in Vzhoda z veliko začetnico - torej od Rusije in od Jugoslavije, kar se je tudi zgodilo. Srednje-evropska Evropa je torej Evropa novih meja, ki se po logiki širitve Nata in katolicizima širi proti vzhodu, pri čemer Vzhod kot tak - in to je ena odločilnih točk - ostaja (se še bolj krepi) kot Ne-evropa ali kot imanentni evropski sovražnik. V odsotnosti nečesa, kar bi lahko brez večjih zadržkov imenoval 'moja Evropa', in s čimer bi se morda lahko delno strinjal, se mi zdi najbolj sprejemljiv teren za delovanje koncepcije tega, kar sem imenoval 'druga Evropa'. Ko torej govorim o Evropi, se mi zdi najbolj pomembna demitologizacija besede, pojma Evropa, samostalnika z veliko začetnico. Obenem pa bi poudaril še nekaj, kar se mi zdi najbolj pomembno: skupno vsem omenjenim ravnem, sestavinam ali 'različnim Evropam', ki sem jih omenjal, je to, da so antipolitične. Vsi omenjeni koncepti so pravzaprav radikalno antipolitični in v tem smislu tudi nevarni. Ni nobenega dvoma, da Nato hoče 'transcendirati' države kot politične skupnosti (koinonia politike in ne die politische Gemenischaft). Potencialno podobni učinek imajo tudi zadnje izjave g. Fischerja in njegov načrt, ki ga še ne poznamo v podrobnostih in ki menda govori o 'evropski federaciji'. Za krščanstvo katoliške različice pa tako ali tako vemo, da je radikalno antipolitično in tudi antidržavno. Srednja in Vzhodna Evropa sicer imata nekatere potenciale, ki bi morda lahko prispevali k ohranitvi države, vendar pa rinjenje v Nato ali v katerokoli katoliško zvezo - to še posebej velja za Poljake in Hrvate pod Tuđmanom - ima potenciale radikalno antidržavnega, antipolitičnega. To, kar se mi zdi najbolj pomembno pri vprašanju Evrop(e), je torej, da so vsi nakazani koncepti Evrope (dejansko pa miti in realnosti obenem), korenjaško antipolitične in antidržavne narave. Način, na katerega skušam razmišljati jaz, je ravno nasproten. Giblje se namreč v smeri rehabilitacije politike, predvsem rehabilitacije suverenosti ne samo državljanke in državljana, pač pa vseh prebivalcev in prebivalk neke države. V tem smislu bi lahko dejal, da sem antievropejski, če to danes sploh lahko kaj pomeni. Moje Evrope namreč ni od nikoder. Še nekaj. Ko skušamo misliti današnjo Evropo/Evrope, se mi zdi pomembno vso stvar videti v kontekstu globalizacije. Evropa/e in evropeizacija/e niso namreč nič drugega kot eden od možnih načinov globalizacije sveta, ki se ji bo - vsaj na nekaterih ravneh - nujno treba postaviti po robu. Gre namreč za procese, ki so že zdavnaj ušli izpod kontrole še zadnjemu prebivalcu našega planeta. Skozi svoj pogled vidim nujo postavljanja po robu globalizaciji predvsem v kontekstu tega, kar sem imenoval 'suverenosti'. Vendar pa ne več zgolj in predvsem s suverenostjo države (dejansko nacije!), pač pa predvsem s suverenostjo posameznice in posameznika, vsakega prebivalca neke države - vključno (ne pa na prvem mestu!) s suverenostjo države. Ko govorimo o Evropi in globalizaciji, se mi zdi vredno braniti suverene države v smislu suverenosti politike (ne pa nacije - države oziroma suverenost nacionalnih družb in nacionalno-družbenega!), in sicer kot nulto točko političnosti, znotraj katerih se v pogojih politične enakosti lahko razvijajo politični individuumi .... Še eno opozorilo: kot rečeno, Evropa je del globalizacije. Izenačevanje globalizacije z amerikanizacijo (kar je popularni trend tukajšnjih medijev) je po mojem mnenju nekaj sila nevarnega, kaže pa na značilno evropsko zaplankanost. Tako imenovani Evropejci bi se morali bolj zavedati, da je iz Amerike v zgodovini prišlo preveč dobrih reči, da bi jih kazalo kar tako vreči skozi okno. Bolj kot Amerike bi se bal nekaterih evropskih konceptov - evropeizacije, denimo 'rekatolizacije' - ki sem jih naštel. Rečeno drugače: treba bi se bilo zavedati, da globalizacija 'govori' različne jezike, ne samo ameriško angleščino. 'Govori' denimo japonščino, nemšino, švedščino, jutri pa lahko spregovori v poljščini, španščini, morda celo latinščini. Sicer pa o globalizaciji najraje razmišljam na treh ravneh. Prvič, o globalizaciji ekonomije v najširšem smislu globalizacije kapital-odnosov in globalizacije poznega kapitalizma. Ravno pozni kapitalizem je tisto, kar ne samo, da se danes 'najbolj globalizira', pač pa je tisti subjekt-substanca, ki 'globalizira' ('on/ona' je torej tisto, kar globalizira: jasno, najprej sebe, in sicer v formi kloniranja). Drugič, o globalizaciji razmišljam kot o lokalizaciji ali regionalizaciji, vključno s pojavom novih suverenih držav. Tretja - za mene najbolj pomembna raven - je globalizacija politične posameznice in političnega posameznika, za katero mislim, da se (ponovno?) pojavlja in da se jo da celo videti, prijeti. Kajpada, kljub temu, da številni main-streamerji govorijo o 'post-političnih' časih. Ko govorim o Evropi, mislim, da je osnovna točka, iz katere bi kazalo izhajati, poskus ustvarjanja pogojev, znotraj katerih bo mogoče ohraniti in ponovno razvijati politično inovacijo v smeri suverenih držav in suverenih posameznic in posameznikov. Prihodnost mi pomeni prihodnost 'Združenih narodov', v katerih bo tristo, štiristo suverenih držav (ne nacij - narodov!), znotraj katerih se bo razširjal princip politične enakosti in se postavljal po robu principu oikosa/ekonomije (tako imenovane ekonomske svobode) in tudi mitologizacije."