Iz občinstva: "Tonči Kuzmanić, ko govorite o štirih Evropah, ali mislite na isto dimenzijo, ki jo opredeljujete s štirimi različnimi definicijami, ali na štiri različne prostorske dimenzije?"

 
Tonči Kuzmanić: "Govorim o treh Evropah, ne o štirih. Srednjo Evropo razumem kot nekakšno podvrst anglosaške variante. Ni slučajno, da je točno ta del Evrope - Poljska, Češka in Madžarska - tisti, ki gre v zvezo Nato. In ni slučajno, da je to tisti del, ki je bil na začetku pripoznan s strani Vatikana. Ko torej govorim o treh različnih Evropah, govorim o treh različnih tendencah, o različnih zgodovinskih situacijah, silah. To, kar bo Evropa, bo najbrž v veliki meri določeno z omenjenimi tremi elementi. Gre torej za anglosaški svet, ki sovpada predvsem z zvezo Nato, novost, ki se pojavlja kot "kombinacija" Nemčije in Francije, in najstarejši - ta je že pomenil uspešno globalizacijo Evrope - katoliški element. Elementov ne razumem kot geopolitično vprašanje v smislu: prvi koncept je koncept otoka, drugi je koncept neke Srednje Evrope, tretji neke Južne Evrope. To vidim drugače. Vidim neko igro, poker, v katerem so najmanj trije igralci, ki stavijo in skušajo zmagati celoto. Celota, ki nastane, je vedno takšna ali drugačna konzultanta v smislu kompromisa med vsemi tremi elementi. Mislim, da je možno misliti dogodke v zadnjih desetih letih kot kompromis oziroma kot rezultanto omenjenih treh elementov. O Srednji Evropi kot kulturnem, političnem fenomenu se je v tej smeri govorilo od Milana Kundere oziroma celo že od Johna Keana naprej. Ključna stvar pri Evropi je vedno Rusija in poskusi potegniti iz ruskega vpliva Poljake, Čehe, Slovake in Madžare, ne pa Jugoslovane. Jugoslavija, ko se govori o Srednji Evropi, je vedno bila nekaj, kar je bilo out. Kot zanimivost, več kot 85 odstotkov investicij Zahoda je šlo na Poljsko in Madžarsko. V trenutku, ko je mednarodni monetarni fond lahko investiral v Markovičevo vlado, je bila ta pomoč odtegnjena. To so dejstva, ki jih je možno dokazati empirično s sklepi različnih mednarodnih finančnih institucij. Zakaj se je to zgodilo? Zato, ker so na Poljskem, ki jo obravnavam kot primer, dosegli krasno soglasje med tremi Evropami. Zvezi Nato je bilo v interesu, da dogodke pritegne proti sebi in Poljska je bila tista, ki je omogočala najbližji dostop. Franciji in še posebej Nemčiji se je s priključitvijo Poljske cela zadeva proti Rusiji čisto drugače pokazala. In ne nazadnje, ne smemo pozabiti, da je Wojtila bil in je ostal Poljak. Katoliški element poudarjam, ker se mi zdi zelo pomemben. Ni namreč nekaj, kar bi bilo doma samo v cerkvah, ni zadeva diskurza, ki ga prakticira samo gospod Franc Rode in ki mu v zadnjem času zelo uspešno "parira" Tomaž. Gre za globje dimenzije ... Ali ste slišali kdaj za Azro, za Džonija Štulića? Domnevam, da nekateri med nami ja. V pesmi o Gdansku ta avtoriteta anarhističnega mišljenja, levega mišljenja, in tudi kreacija par excellence govori o isti dimenziji - o delavcih, o gdanskih "štrajkaših", o Wojtili, seveda v oklepaju. Ne gre torej za nekaj, kar bi bilo samo del neke desnice, nekih političnih struktur, to je zadeva, ki je zelo globoko v tem patosu, kjer je protireformacija zmagala .... Predvidevam, da odgovor glede na vrsto vprašanja ni zadosten."
Iz občinstva: "Irena Brinar, edini ste izpostavili tudi priložnosti, ne samo nevarnosti, ki bi jih prineslo združevanje v EU. Kakšni bi bili dinamični, kakšni statični učinki pridružitve za Slovenijo kot majhno državo?"
Irena Brinar: "Tudi moj odgovor bo najbrž nezadosten. Namreč, če bi vedela, kaj natančno bi bile prednosti in da bi bile te prednosti občutno večje, kot so slabosti vključevanja Slovenije v EU, ne bi bila tukaj. Slovenci se vedno nekaj sprašujemo ... Spominjam se razprav, mislim, da so bile leta 1987, ko smo vsi govorili, da moramo narediti tako imenovano cost benefit analizo takratnega jugoslovanskega približevanja EGS. Razprava je potekala v kontekstu razprav o spremembi pogodbenega statusa nekdanje Jugoslavije z EGS, ker so takrat ravno potekala pogajanja. Analize pa od leta 1987 za Slovenijo nihče ni naredil. Hipotetično lahko govorim, kje vidim koristi. Ampak te koristi moram takoj relativizirati in jih korigirati. Vsaka korist zahteva tudi lastni vložek. To seveda pomeni, da koristi niso sto-odstotne oziroma, da je treba sto-odstotno korist zmanjšati za tisti del, ki ga vložiš.
Koristi vidim na nekaj področjih. Gre za področje varnosti v strogem pomenu besede in o tako imenovani mehki varnosti - čeprav se nekateri prisotni z mano ne bodo strinjali. Obe varnosti imata pozitivne plati za slovensko realnost. Mehka varnost pomeni predvsem odpiranje novih priložnosti, ki jih vidim v različnih segmentih: v novih priložnostih za različne socialne sloje - ne samo za delavce, ampak predvsem za mlade generacije, ki z vključevanjem v evropski duhovni intelektualni prostor veliko pridobivajo in to tudi s pridom izkoriščajo. Glede varnosti v strogem pomenu besede, to je glede vojaške varnosti, lahko tudi govorimo o koristih, vendar nisem prepričana, da so to res sto-odstotne koristi za Slovenijo. Koristi nas bodo seveda tudi nekaj stale in v to varnost bomo sami investirali. Nihče nam je ne bo zagotovil oziroma nihče nam je ne bo dal vnaprej. Ko bomo investirali, bomo participirali v skupnem imenu, ki danes na področju varnosti nekaj velja in vzbuja nek strah ali pa posmeh, to je v zvezi Nato.
Tretji vidik koristi je ekonomski, ki ga vidim predvsem v priložnostih. Pri tem ne verjamem, da bo nekdo namesto nas nekaj storil. Tega ne bo storila Slovenija kot država niti Evropa kot država niti nihče drug. Ekonomske priložnosti lahko vidi vsak posameznik, je pa seveda res, da se bodo priložnosti za ekonomske subjekte razširile. Če so se nekoč ekonomski subjekti gibali predvsem v okviru jugoslovanskega prostora, kasneje znotraj zoženega slovenskega prostora, imajo sedaj možnosti, ki jih daje pravni okvir EU, namreč, da se gibljejo v nekem širšem ekonomskem prostoru. To je za ekonomske subjekte seveda izziv. Tega jim nihče ne vsiljuje oziroma avtomatično ne daje. Pri vsakem posamezniku je videti, koliko se sam najde in koliko teh priložnosti izkoristi.
Četrta dimenzija je socialno kulturna dimenzija, ki se mi zdi zelo pomembna v smislu prevetritve majhnega slovenskega prostora iz zaprtosti. To ne jemljite absolutno - vsaka majhna sredina ima veliko večje težnje po samoohranitvi kot del večje skupnosti. Družina z enim otrokom je na primer veliko bolj družina, ki skuša ohraniti samo sebe, in veliko bolj kot na primer družina z dvanajstimi, petnajstimi otroki polaga skrb v to, da se bo ohranila. Podobno velja v primeru Slovenije. Če bo Slovenija del širše Evrope, se mi zdi, da bo to nujno prispevalo k večji, tudi duhovni odprtosti v načinu razmišljanja, percepiranja, da smo lahko drugačni, da pa kljub temu delimo usodo tudi drugih in da seveda moramo nekako poskrbeti, tudi ne samo sami zase, ampak tudi za druge. Samo na ta način bomo sodelovali v skupnih koristih."
Iz občinstva: "Tomaž Mastnak, kakšna je pravzaprav alternativa neke države, ki se ne odloči za sodelovanje v obširnem združevanju? Kakšna je alternativa v izolaciji? Mar se alternativa ne odraža v še večjem pritisku na maloštevilno državo? Ne nazadnje, tudi nacionalne države niso povsem nacionalne. Gre v bistvu za sestavljene države. Ali je mogoče govoriti znotraj držav, ki bi zadržale svojo suverenost, o nekaki suverenosti narodov?"
Tomaž Mastnak: "Preden poskušam odgovoriti, bi rekel, da ne želim, da bi me razumeli kot nekoga, ki pri vključevanju Slovenije v Evropo ne vidi velikih priložnosti. To sploh ni vprašanje. Osnovni nesporazum, ko govorimo o tem, kaj bo morebitna, potencialna pridružitev Slovenije EU prinesla, je v tem, da predpostavljamo, da bomo teh koristi deležni vsi - kot Slovenija, kot slovenska država, kot nacija, kot neka skupnost. Gre za to, da bo Slovenija kot politična skupnost razpadla, z vključitvijo v Evropo bo razpuščena. Razpuščen bo ekonomski prostor, saj je nacionalno-ekonomski prostor vezan na državo. Tudi gospodarsko-ekonomska skupnost ne bo obstala. Koristi bodo deležni posamezni fragmenti tega, na kar sedaj gledamo kot na politično nacionalno skupnost ... Koristi bodo torej skupinske, grupaške, individualne. To se bo odražalo v nadaljnjem razslojevanju ljudi po bogastvu. Kar zadeva priložnosti - če omenim optimistične - ena je gotovo ta, ki jo je omenila Irena, namreč vprašanje izobraževanja. Če do pridružitve pride, bodo seveda sposobni in inteligentni oziroma najbolj sposobni in najbolj inteligentni zbežali s slovenskih Univerz in iz države. Upam, da jim bo beg olajšan, da bodo lahko razvijali svoje sposobnosti. V Sloveniji se bo lahko zgodilo, da bo minister za šolstvo križar, človek, ki je član Malteškega viteškega reda, ki je odgovoren izključno samo papežu. Gre za človeka, ki se je ob sprejemu v red zaobljubil, da bo širil krščansko vero. V tem primeru nihče ne bo imel ne moralne ne kake druge pravice obtoževati tiste, ki bodo iz takšnega šolstva bežali, seveda če bo Evropa ponudila priložnost. Koristi in priložnosti s pridruževanjem Evropi bodo imeli izbranci iz politične vrst, zlasti liberalne, imeli jo bodo klerikalci oziroma Rimskokatoliška Cerkev.
V času, ko sem bil v ZDA, so v časopisih Slovenijo omenili dvakrat. Prvič so poročali o ambasadorki ZDA v Sloveniji, Slovenijo so drugič omenili v poročilu iz Budimpešte, kjer so se zbrali mladi neonacisti. Med njimi je bila tudi delegacija iz Slovenije. Ti neonacisti so predstavili svoje srečanje kot lepo druženje mladih iz Evrope. Skupinam, kot so te, bo seveda združena Evropa dala velike priložnosti. Velike priložnosti bo dala tudi organiziranemu kriminalu - že sedaj jih daje in jih bo dajala tudi v prihodnje. Ne vem, zakaj tudi bolj lokalne kriminalne mafijske združbe od tega ne bi imele tudi kake koristi ...
Nikakor se ne zavzemam za izolacionizem. Tudi to, kar govorim, ni realno politično razpravljanje, nisem na položaju, da bi o teh stvareh lahko razmišljal. Na realni politični ravni je jasno, da je priključitev Slovenije EU na nek način neizogibna. Kar bi želel od slovenske politike, če bi obstajala, če bi v Sloveniji bil definiran nacionalni interes, je to, da bi se vsaj pogajala in priskrbela iz tega nek izkupiček. Da pa smo, malce bom karikiral, v položaju, ko je recimo slovenski državnik pripravljen prodati slovensko državnost za to, da bo enkrat v prihodnosti morda evropski komisar, je absurdno. Ko je slovenska pogajalska delegacija prvič šla v Bruselj, sem vprašal, o čem se bodo pogovarjali. Rekli so: "tega pa ne vemo, tam nam bodo povedali." To so realni politični problemi. O tem je treba razmišljati in na tej ravni je alternativa, ali se vključiti ali ne, brezpredmetna, je nerealna. Tisto, na kar opozarjam, je to, da bi bilo dobro, da bi ne imeli iluzij o tem, kaj nam vključevanje prinaša. Dobro bi bilo, da se nam ne bi zdelo, da je združevanje nekaj neznansko imenitnega in da smo mi neznansko imenitni, če se nam vključitev posreči.
Kar zadeva pojem "nacionalna država" … Zame je nesmiseln in bo takšen ostal do takrat, ko mi bo nekdo povedal (za kar bi bil zelo hvaležen), kdo ga je pravzaprav izumil. Država je po definiciji suverena. V zgodovini pravne in politične misli je država vsaj do določene stopnje razvoja te misli identična z nacijo. Zdi se, da pojem nacionalna država v zadnjem času uporabljajo tisti, ki zaradi zaposlenosti in drugih razlogov "mislijo na pol" in ta pojem uporabljajo zato, da bi obsojali nacionalizem. S tem, ko se predstavljajo kot kritiki nacionalizma, ki ga ne razumejo, dejansko uničujejo državo, ki po mojem mnenju edina do zdaj ali v obstoječih razmerah lahko prepreči nacionalizem, ker je po definiciji nad nacionalnimi etničnimi razlikami. Če govorim o državi ali o naciji, govorim o suverenosti, ne glede na to, kako je država etnično sestavljena. Pomembno vprašanje pa je, kaj se zgodi, ko je suverenost odvzeta. Suverenosti namreč ne moremo delegirati."
Iz občinstva: "Slišal sem več zelo zanimivih misli, čeprav imam vtis, da se trudite, da bi uskladili koncept enega možnega vidika Slovenije v EU. Dr. Kuzmanić je nekaj pomembnega sicer poudaril, ampak zelo mehko ali neprepričljivo. V EU sta glavna protestantizem in anglicizem, Kuzmanić, vi pa govorite o Rimskokatoliški Cerkvi. Kar zadeva suverenost - dobro bi bilo reci, kaj suverenost je. Pomembno se mi zdi vprašanje, kaj brez skupnih politik in brez skupnih dogovorov od EU sploh še ostane.
Mogoče je več dogodkov in dejstev, povezanih z EU, resnično problematičnih, vendar sta globalizacija in informacijska družba morda hujši grožnji za nas kot EU. Kaj menite o tem? Vesel bi bil, če bi me prepričali, da nimam prav."
Tomaž Mastnak: "Mislim, da nismo tu zato, da bi se prepričevali, tu smo zato, da skušamo odpreti prostor možnega mišljenja. Živimo pač, kot je povedal Miha, v puščavi, kjer mišljenja ni. Gre za to, da prižigamo luči, ne gre za to, da bi vas prepričali."
Tonči Kuzmanić: "O treh različnih Evropah govorim kot o treh različnih možnih tendencah in tudi tendencah, ki imajo svoj realni subjekt. Zelo težko bi me prepričali, da recimo temu katoliški evropski element, vključno z Vatikanom in cerkvami, ki v veliki meri suvereno funkcionirajo znotraj posameznih držav še danes, ni realen element, ki bi ga morali upoštevati tudi ekonomisti. Strahov, da bo to zmagalo, ne trosim. Moj glavni argument je, da so vsi našteti koncepti antipolitični in antidržavni. Pomen tega je razložen v knjigi Ustvarjanje antipolitike.
Nekaj bi rekel glede suverenosti zato, da bi polemiziral s Tomažem ... Ko govorim o suverenosti, ne govorim o suverenosti države, ampak o suverenosti nje in njega. Politika in suverenost sta predvsem zadevi, ki izhajata iz njega in nje, iz posameznice in posameznika. Zame subjekt ni predvsem kolektiven - pri tem skušam zadevo suverenosti obrniti iz smeri, o kateri je govoril Tomaž, to je smer Hobbes - Boden, v neko drugo smer, ki se ji reče Hana Arent interpretacija suverenosti.
To je zapleteno vprašanje, ampak mislim, da živimo v času, v katerem globalizacija ustvarja tudi pogoje, da se ji on in ona zoperstavita kot politično individualno bitje. Pri tem ni več nujno, da samo kolektiv in država funkcionirata politično."
Iz občinstva: "Ko govorimo o Evropi kot o deželi priložnosti, pogosto pozabljamo na priložnosti, ki jih pridruževanje desetih držav prinaša Evropi. Ko govorimo o Evropi, se soočamo z akademsko intelektualnim imperalizmom, da ne govorim o tem, da smo Slovenci tako pridni in srečni, da smo v mednarodnem klubu in se od nas pričakuje, da vsa dela opravimo prostovoljno.
K nam pošiljajo strokovnjake, ki so zelo dobro plačani, o Sloveniji pa pogosto nič ne vedo. Slovenija je za Evropo priložnost, saj Evropa k nam izvaža svojo odvečno administracijo, svoje tako imenovane strokovnjake. Pritrjujem vam, ko pravite, da to, kar manjka v slovenskem prostoru, ni konsenz, saj pri nas konsenz preprosto pomeni pridružitev Evropi in odprtost. Konsenz oziroma nek partnerski odnos med vsemi akterji razvoja si predstavljam v smislu nacionalne strategije. In v zvezi s tem sem zelo pesimistična, mislim v smislu, kam Slovenija gre. To, kar se dogaja, je kot plutovinasti zamašek na morju, ki ga bo nekam odneslo."
Tonči Kuzmanić: "Opozoril bi, da Evropa, pridruževanje Evropi ne pomeni hkrati tudi odprtosti. Pri tem moramo biti zelo pazljivi. Evropa pomeni odprtost samo z ene in v eno smer, na drugi in proti drugi pa pomeni radikalno zaprtost. To pomeni, da kolikor bolj Slovenija rine na Zahod, toliko bolj se zapira proti Bosni ali Srbiji ... Ampak to velja tudi za Evropo. Evropa bi se rada odprla, da bi dobila nove trge, predvsem trge delovne sile. Schengenske meje tudi niso nekaj, kar je slučajno, kar jutri ne bo ničesar več pomenilo. Nasprotno, schengenske meje se bodo dodatno "oplemenjevale". Ključno vprašanje Evrope, evropskega odpiranja vedno trči na tisto, kar je bilo tematizirano kot rasistično, na vprašanja Slovanov, v tem primeru Rusov. Evropska zgodovina - Tomaž Mastnak je povedal in zelo lepo izpeljal v svojih dveh knjigah - je točno to, torej zgodovina ekskluzivizma. To, da v Evropi vidimo odpiranje, je napaka, ki jo počne takorekoč 95 odstotkov novinarjev v Sloveniji. Množice "futrajo" s takim "poflom", da ti je včasih slabo, ko vzameš v roke časopise ali gledaš televizijo ali poslušaš radio. Odprtost in Evropa ..., če že mislite o tem, potem raje mislite o Evropi in zaprtosti."
Tomaž Mastnak: "Tonči, samo ne medijev krivit ..." (Smeh).
Iz občinstva: "Rad bi se odzval ne religiozna vprašanja Evrope. Pred nekaj tedni sem bil v Bruslju. Ko sem čakal na letalo, sem si ogledal molilnice, ki so na letališču: muslimanska, židovska, pravoslavna je zelo bogata, protestantska je skromna, katoliški naj rečem zmerna. To, kar sem najprej opazil, so zvezde, dvanajst zvezd v vlogi osrednjega simbola - svetniškega sija. Evropa je tradicionalno katoliška. Rekli so mi, da se tam, kjer je katolicizem doma, "maha" z zvezdami. So pač zaščitni znak EU, zaščitnica EU pa je devica Marija. V nekaterih propagandnih materialih se dejansko to tudi navaja, denimo v slovenskem gradivu, ki ga ima Evropska komisija. Zanima me, kakšne so alternative razvoja EU? Miha Zadnikar je govoril v to smer, Tomaž Mastnak tudi. Ali lahko o tem govorite bolj konkretno, torej ne aktualno politično, akademsko. Neke vizije sam imam, čeprav jih ta prostor ne mara. EFTA kot neka prostotrgovinska cona je denimo alternativa."
Miha Zadnikar: "Na zelo osnovnem nivoju sem privoščljiv in si želim, da bi slehernik iz tega okolja, zlasti pa kdo iz "garniture" doživljal v neki prihodnji uniji isto, kot doživlja nestrankarski samostojno misleci subjekt ta hip v Sloveniji. Bojim se, da bo doživljal veliko hujše stvari. Pri tem bi se navezal na prejšnji komentar iz občinstva. Srečo sem imel, da sem bil v več različnih vlogah, tudi v nekih hiearhijah, v določenih združbah po Evropi, in res se mi zdi, da gre v teh vlogah za komične, tragikomične in tudi tragične razsežnosti. Mislim, morda sem v uvodu odprl, nočem zveneti patetično, vprašanje tragičnosti, ko se neka prostovoljna združba v subpolitičnih, v subkulturnih smereh razvija tako, da potem preraste v uzurpacijo - s strani ljudi, ki prihajajo z velikega tradicionalnega zahodnega okolja. To se mi zdi najhujši možni udarec. O kakih čistih alternativah EU si ne bi drznil govoriti, pa ne zato, ker gre za gotovo dejstvo prihajanja v to združbo, ampak morda tudi zato, ker sem preprosto v poziciji, ko ne morem niti razmišljati o čem drugem kot o pro et contra. Ne morem niti zajeti konglomerata vprašanj, ki bi me profesionalno subjektivno toliko razveselila, z izjemo kakih detajlov, kot to, da ne bo treba čakati, da pride film s carine v treh dneh na cilj. Brez špedicije bo prišel takoj. Kolega s tremi kitarami bo prišel čez mejo laže, ker ga nihče ne bo vprašal, zakaj rabi tri kitare. Delovnih vizumov ne bo več ... Ampak to so čiste partikularnosti. Še vedno pa bo prihajalo do paternalizma, dogajalo se bo namreč to, kar se je najbolj drastično pokazalo v času najostrejših spopadov na Balkanu, ko je v paternalističnem odnosu Zahoda, v ignoranci subjekt iz Slovenije lahko precej kompetentno razloži zadevo in kdaj pa kdaj tudi dal kakšno klofuto človeku z Zahoda, češ, kaj se pa greš s tem paternalističnim odnosom. Saj veste, o čem govorim ... Velikokrat je prihajalo do tistih vprašanj iz čiste ignorance ali pa do vprašanj, ki so zadevala urejanje nekje z nekega vrha, urejanje z neke civilizirane cirkularnosti mnenj oziroma odločanj, ko je vendarle bilo razvidno, da se zadeva nikjer ne ureja. Tudi na znanstvenih srečanjih bo, podobno, prihajalo do komičnih in tragikomičnih zadolžitev raznih drugorazrednih okolij. Kar pa zadeva - če se vrnem k uvodnemu razmišljanju - goste, ki bodo prihajali z Zahoda: utečene zadeve bodo še trajale, še se bomo lahko hvalili samo s tistim, kar premoremo. Še zmeraj bodo vsi zadovoljni, ker jih ne bomo ignorirali od začetka do konca, ampak bomo z gosti ves čas in jim bomo ponudili dobro hrano. Honorar bo enak, koncert bo enako odigran, bo pa tisti višek, ki pa ga v določenih krogih cenijo.
Nasul sem nek, na videz kaotičen konglomerat mnenj. Kot šolanemu sociologu mi je marsikaj popolnoma jasno ... Če pa govorim zelo intimno in pomislim na to, o čemer sem govoril, vidim vključevanje Slovenije v EU kot eno precej "šizoidno" odločanje, jasno da ekonomsko podkrepljeno. Ne bi pa rad govoril o alternativah oziroma da bi nadaljeval s kakšnim zelo zagovorniškim mnenjem hudega proti ali hudega za."
Iz občinstva: "Tomaž je pred nekaj leti zapisal, da je celotna logika Evrope v produkciji normativnega sovražnika, ki se vedno na nek način definira proti in ne za. Nekaj časa je od tega, kar ste to napisali, pa me zanima, ali ta produkcija še vedno teče. Če da, ali se je pojavil kakšen novi normativni sovražnik? Če je temu tako, ali se Slovenija tudi vključuje po tej temni strani v takšno produkcijo sovražnika in na ta način definira svoje meje? Zanima me, na osnovi katerih kriterijev govorite o konceptu odprtosti oziroma zaprtosti Slovenije. Ni namreč dobro za javnost, da se hrani z nekim konceptom, ki nič ne pove. Miti o novih kanalih izobraževanja in komunikacij niso ravno prednosti. Osnovni mehanizmi pretakanja po teh kanalih še niso določeni. Zdi se, da se ministrstvu niti sanja ne o tem, kaj vse bi morali narediti v tej smeri."
Irena Brinar: "Res je, da pretakanje po izobraževalnih kanalih poteka v okviru raznih projektov; pri tem pa je pomembno tudi to, da ti kanali študentom omogočajo študij v tujini, na primer prek projekta Erasmus. Če se študent lahko odloča, kam bo šel študirat - ali bo šel v Francijo, Veliko Britanijo, Grčijo, na Portugalsko ali na Finsko - in če lahko izbira med istimi smermi študija, bo seveda želel na bolj prestižno, čeprav ne nujno najboljšo Univerzo. Skozi evropske projekte Univerze na Zahodu rekrutirajo boljše študente in ker smo vzhodno-evropske države vključene v te projekte, rekrutirajo tudi boljše študente iz naših vrst. To pomeni, da se pri nas razredi na Univerzi praznijo, na Zahodu pa je študentov vse več. Pretok je torej enosmeren, usmerjen od nas k njim, v nasprotni smeri pa pretoka ni. To je tista lingvistična bariera, na katero opozarjam. Lingvistični šovinizem je zelo pogost. Angleščina je lingua franca v Evropi, francoščina je na drugem mestu, nemščina na tretjem. Študij v drugih jeziki, na primer v finščini ali švedščini je stvar odločitve posameznika. Za študij v Sloveniji se ne odloči skoraj nihče. Če pogledamo razmerje med našimi študenti, ki gredo študirat v tujino, in tujimi, ki pridejo k nam v okviru Erasmus projektov, lahko recemo, da bodo naši podiplomski študiji ogroženi.
Kar zadeva termin odprtost oziroma zaprtost, lahko govorimo o več dimenzijah tega termina: ekonomski, sociološki, psihološki. Slovenska mentaliteta, ki se kot mentaliteta majhnega naroda prenaša tudi na posameznika, je, da se zelo nagibamo k samoohranitvenim težnjam. Takšne težnje niso nikoli težnje, ki bi jih lahko aplicirali v nek širši prostor, ampak so težnje v smislu ohranitve na svojem koščku. V Sloveniji je tako, da hoče biti vsak petelin v svojem kurniku ali pa na gnojišču. Tega je preveč in se odraža na političnem, ekonomskem področju, tudi v lokalni skupnosti. Termin odprtost oziroma zaprtost je očitno odvisen od razumevanja posameznika. Če denimo pomislimo samo na to, koliko Slovencev živi na tujem ali koliko Slovencev študira v tujini, potem najbrž ne moremo govoriti, da je Slovenija zelo zaprta. Če pa pogledamo način razmišljanja na primer v lokalni skupnosti, percepcijo duha v Sloveniji, način razmišljanja tistih, ki generirajo "slovenski duh" - ne na Danskem, ampak v Sloveniji (Slovenec, ki živi na Danskem, ima bolj malo s slovensko zaprtostjo), te postane strah. Neverjetno je, v kakšnih strahovih ljudje živijo, kdo vse jih ogroža ..."
Miha Zadnikar: "Samo drobna opazka: Danska zaprtost zna biti strahovita. Tudi Norveška."
Iz občinstva: "O Evropi govorimo v smislu pro et contra, torej v smislu, ali smo za ali proti. Ali je mogoče, da smo za in da se, ko vidimo negativnosti, ki jih Evropa prinaša, z določeno "ihto" usmerimo in skušamo spremeniti Evropo, kakršna je zdaj in kakršna naj bi bila v svojem razvoju?
Elementarni negativni vidik je, da identiteta in enakopravnost vseh, ki so v Evropi in ki še prihajajo vanjo, nista zagotovljeni. Evropa dela podobno napako, kot jo je delala v Jugoslaviji Sovjetska zveza. Ljudje se ne zavedajo, da je jezik najmočnejši element identitete. Spori zaradi jezika pripeljejo tudi do vojn, sovraštva. Zagotoviti enakopravnost in identiteto pomeni zagotoviti jezikovno enakopravnost. Če tega Evropa ne zmore, potem ne bo nič naredila."