Mag. Irena Brinar je strokovna sodelavka na Katedri za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Področja njenega raziskovanja in poučevanja so mednarodni odnosi, evropske integracije, ekonomske politike v okviru ekonomskih integracij in aktualni problemi mednarodne skupnosti. Irena, govorili boste o EU in njeni politiki drugačnosti in izključevanja. Kakšna je realna Evropa, kako se tisto, kar slišimo o EU in o Evropi, odraža v resničnosti, realnosti? Irena Brinar: "Evropa in zlasti tisto, kar imenujemo Evropska Unija, je stvar, ki jo je zelo težko "zagrabiti". To je nakazal že Tonči. Vprašanje je, kaj je to Evropa. Tonči je govoril o več Evropah. Razprava o tem je zelo zapletena, kajti lahko govorimo o več Evropah, lahko pa govorimo tudi o eni Evropi več dimenzij. Percepcija je odvisna od zornega kota, s katerega gledamo Evropo. Ali se nam zdi kot na nekaj, kar je fragmentirano, in poskušamo to sestaviti v celoto ali pa gledamo na Evropo z nekega celovitega aspekta in poskušamo znotraj te celovitosti najti posameznosti ali razlike med več Evropami. Postavlja se vprašanje, do kod seže Evropa. S tem v zvezi bi se navezala na ekskluzivistično percepcijo Evrope. Definicija Evrope ne pomeni samo, kaj Evropa je, ampak tudi, kaj Evropa ni. Poskuša se definirati do zunanjega, do drugačnega, do tistega, kar je zunaj Evrope. Se pravi, mi v Evropi smo vse tisto, kar so ali pa niso oni. Torej oni zunaj Evrope in Evropa je tisto, kar je ločnica med Evropo in tako imenovanim barbarskim svetom zunaj, ali pa, Evropa je tisto, kar je definirano tudi znotraj - Evropa kot percepcija drugačnosti do drugih. Kdo so drugi? Po moji definiciji so drugi vsi tisti, ki nimajo enakih pravic ali nimajo enakih možnosti v tej Evropi. To pa pomeni, da Evropa, pa naj bo še tako demokratična v svoji emociji - tudi ideje združevanja so bile ali imajo še vedno zelo demokratično poanto - kljub vsemu živi in se hrani na ekskluzivizmu in potenciranju tega ekskluzivizma. To vidimo predvsem skozi simbole Evrope, kot so evropska zastava, evropska himna in ne nazadnje evropsko državljanstvo. To je seveda v prid definiciji identitete Evrope, se pravi s tem se Evropa hrani in poudarja svojo enotnost, svojo identiteto, hkrati pa, hočeš nočeš, poudarja svojo ekskluzivističnost do drugih. Tisti torej, ki nimajo evropske zastave, tisti, ki nimajo evropske himne, tisti, ki nimajo evropskega državljanstva, so drugi. In ti drugi so drugi zunaj Evrope, kamor sodimo, pogojno rečeno, tudi mi. Tisti, ki so znotraj Evrope in ki nimajo evropskega državljanstva, so tako imenovani drugorazredni Evropejci. To so vsi migranti, to so vsi delavci, ki imajo sicer bivališča v Evropi, niso pa državljani Evrope, kljub temu, da je ta ideja Evrope zelo demokratična. Svoboden pretok ljudi, svoboden pretok blaga, storitev, kapitala … Ko govorimo o svobodnem pretoku ljudi, govorimo o pretoku državljanov EU, ne pa tudi tistih drugih v Evropi, v EU, ki imajo v Evropi zgolj stalno bivališče. Oni morajo biti na nek način združeni vsaj z nekom, ki je evropski državljan - bodisi skozi družinske vezi, s poroko - da lahko pričakujejo enake ugodnosti in enake možnosti kot državljani EU. To, kar mi na nek način vzbuja strah, je, da bo ta percepcija Evrope samoizključljivosti ali ideja, da je Evropa nekaj posebnega, nekaj ekskluzivističnega, hranila razne nacionalizme, šovinizme po različnih evropskih državah. In to ne tistih slojev, tistih evropskih državljanov, ki se ne čutijo ogrožene, ki najdejo svojo priložnost do dela, do promocije, do kariere v tej Evropi, ampak hrani te nacionalistične, šovinistične ideje predvsem v tistih slojih, ki so marginalni, ki so kljub temu, da so državljani Evrope, na periferiji. Ti izrabljajo to emocijo ekskluzivistične pozicije Evrope do prišlekov. V Evropi se danes soočamo s pojavom ksenofobije, sovraštva do tujcev. Ti pojavi se pojavljajo tudi kot posledica vedenja tistih, ki so ogroženi in na nek način poskušajo poudariti svoj poseben status do tujcev, češ, mi smo Evropejci, mi smo državljani EU, mi imamo več pravic in prednosti, Evropa mora poskrbeti za nas, preden bo poskrbela za ostale, ki prihajajo. Dokler se bo Evropa ravnala po takih simbolih, da bo gradila svojo identiteto na poudarjanju drugačnosti od drugih, bo to seveda nujno prispevalo tudi k raznim tovrstnim ekscesom ... Navezala bi se na Tončijevo idejo, ko govori o novi ideji nemškega zunanjega ministra J. Fischerja, namreč o ideji evropske federacije. Če pomislimo na pretekle dogodke, ideja združevanja Evrope je nastala prav zaradi tega, da se premaga nacionalizme posameznih držav - kakorkoli te nacionalizme imenujemo, denimo sovraštva, antagonizmi. Pri tem se zdi, da ideje nacionalizma danes ne bodo pomenile ni nič drugega kot prenos tovrstnih idej z državnih ravni na evropsko raven. Nacionalizem na evropski ravni - poudarjanje posebnosti do drugih, ne samo do nas, ki smo zunaj, ampak tudi do Japonske, Amerike, ni nič drugega kot poudarjanje posebnosti nacionalnih vidikov Evrope. S tem seveda nismo ničesar rešili. Nismo rešili niti klasičnih nacionalističnih antagonizmov znotraj Evrope, nasprotno, dodali smo še en nacionalistični antagonizem, tisti, ki je usmerjen k drugim zunaj Evrope. Kaj je realnost v Evropi? Vsekakor zelo relativna stvar. Ni smisleno, da bi posploševali, kaj je Evropa - ne v negativno ne v pozitivno smer. Lahko sicer najdemo nešteto primerov, ki nam kažejo zelo črno sliko Evrope, na drugi strani pa najdemo prav toliko primerov, ki nam dajejo upanje v Evropo, češ, da nudi boljše življenje. Vedno moramo gledati na to, kaj imamo danes in kaj lahko pričakujemo v prihodnosti. Prihodnost mora biti boljša opcija od današnjosti, da se zanjo odločimo, nam mora biti privlačna. V današnji Evropi lahko govorimo o neenakostih, poudarjanju razlik med različnimi kategorijami ljudi: državljanov, nedržavljanov, zaposlenih, nezaposlenih, privilegiranih slojev, marginalnih slojev v smislu marginalnosti denimo na podlagi spola, seksualne usmerjenosti. Omenjene neenakosti so v marsikateri državi Evrope še vedno tabu teme. Na drugi strani pa je Evropa danes Evropa izzivov, priložnosti. Naj omenim enega od izzivov, ki bi moral z upanjem navdati tudi Slovence - vendar, ne smemo ga absolutizirati in jemati kot edino zveličavnega - namreč izziv v zaposlovanju, predvsem dobrih kadrov. Novica, da Nemčija razglasi, da bo v naslednjih dveh letih zaposlila 30.000 visokokvalificiranih in izobraženih ljudi na področju informacijskih tehnologij, nas seveda lahko navdaja z upanjem. Lahko torej upamo, da bo ta impulz prišel tudi do nas in da bomo tudi mi sodelovali v tej zgodbi, delno zgodbi o uspehu, pa tudi v zgodbi, v kateri se so mnoge težave, ki pa so po drugi strani tudi del našega vsakdanjega življenja."