Dr. Tomaž Mastnak, docent za sociologijo in teorijo demokracije je znanstveni svetnik Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Je avtor številnih strokovnih člankov. Zadnja knjižna objava je Evropa: med evolucijo in evtanazijo. Tomaž, današnji prispevek ste naslovili "Naša Evropa". Kakšne so predstave Slovencev o naši Evropi, kaj pričakujemo od teh predstav oziroma kaj pomenijo? Tomaž Mastnak: "Problematika, o kateri želim govoriti, je, kako se gleda na Evropo pri nas, na Slovenskem, kakšne predstave imamo o njej, kako se uporabljajo in čemu služijo. Da je govorjenja o Evropi pri nas obilo, ni težko ugotoviti. Manj jasno je, kaj nam vse to govorjenje prinaša. Naj začnem pri politiki. Imamo nekakšno vladno krizo. Ne ve se, ali imamo dve vladi ali nobene. Naši politiki so aktivirali vse svoje sposobnosti, da bi zrušili ali sestavili vlado in prišli iz krize z vlado po svojem okusu in državo v svojih rokah. Kdor se namreč dokoplje do izvršilne oblasti, se ima v teh krajih tudi za zakonodajalca in sodnika ali vsaj za gospodarja zakonodajne in sodne oblasti. To se seveda ne ujema z vsemi normami demokratičnega političnega sistema, vendar to ni vprašanje, ki mu je posvečena ta okrogla miza. Za temo današnjega pogovora je pomembno, da je pod vsemi antagonizmi, ki so prišli na dan, očitna neka kontinuiteta. Dva politična tabora, ki hočeta vladati in se prikazujeta kot dva popolnoma nezdružljiva svetova, imata skupno temeljno politično usmeritev. Kontinuiteta med prejšnjo vlado in to, ki bi rada nastala, je evropska politika. Temeljna politična usmeritev Slovenije, skupna obema političnima taboroma in vsem večjim strankam, je tako imenovana pridružitev Slovenije Evropi. Temu pravim temeljna politična usmeritev, ker je edino, kar spominja na strategijo razvoja Slovenije in zadeva nacionalni interes. Vse drugo je drugotno, četudi nas marsikaj tega drugotnega utegne boleče zadeti in se nam v vsakdanjem življenju zato kaže kot prvenstveno. Toda to - to drugotno - so ukrepi, ki izhajajo iz različnih političnih opcij v tem prostoru. Pridruževanje Slovenije Evropi pa v nasprotju s tem zadeva same predpostavke političnega življenja pri nas. Z odločitvami ali pretenzijami kake stranke ali koalicije strank se lahko ne strinjamo in jim lahko tudi skušamo nasprotovati. Pridruževanje Evropi pa postavlja pod vprašaj samo možnost, natančneje, pogoj možnosti političnega odločanja sploh. Pogoj možnosti tega, da bi kot politična skupnost, ki je vedno notranje razdeljena in konfliktna, odločali o javnih in skupnih zadevah, konec koncev torej o tem, kako bi hoteli živeti. Za pridruževanje Evropi, tej temeljni politični usmeritvi, pravim, da spominja na strategijo nacionalnega razvoja, ker dejansko to ni. Je nadomestek zanjo. Strategije nacionalnega razvoja namreč nimamo. Nobena od strank, ki neposredno posegajo po vladi, je nima, in vse imajo skupni nadomestek zanjo. Vse nas hočejo pridružiti Evropi in si pri tem, vsem antagonizmom navkljub, obljubljajo pomoč, podporo in sodelovanje. Vse je uročila "Evropa". Tudi tisto, kar je ostalo od javnega življenja in kar je širše od sfere poklicne politike, ki jo sicer vključuje, je poplavila evrofilija. V njej se srečujejo najrazličnejše politične in antipolitične usmeritve, vladne in nevladne, v njej se najdejo najraznovrstnejše kulturne kategorije, v njej imajo skupni imenovaleč verni in brezverci, domoljubi in kozmopoliti, ksenofobi in multikulturniki, akademiki in polpismeni, mlado in staro. "Evropa" in njene izpeljanke v najrazličnejših kontekstih so besede hvale in samohvale, če pa hočemo koga ali kaj izničiti, bomo osebi ali stvari odrekli evropskost, jo prikazali kot tujo evropskim vrednotam in maniram ali kar evropski civilizaciji, ali jo celo obtožili, da nas hoče vse skupaj oddaljiti od "Evrope". In kar pri nas še ni v najboljšem redu, tiste slabosti in pomanjkljivosti, ki jih ali ne moremo spregledati in zamolčati ali pa nanje kažemo zato, da bi bili primerno kritični in mobilizacijski, bodo presežene, ko bomo enkrat, čimprej seveda, polnopravni člani evropske družine. Kar je "evropsko", je dobro, in kar je dobro, je "evropsko". Brez "naše Evrope" sploh ne bi več vedeli, kdo smo in kaj naj počnemo. Že v prejšnjem stoletju sem opozoril, da se nas je polastilo enoumje in da to novo evropsko enoumje daleč presega tisto enoumje, v katerega nas je baje potisnil grozodejni komunistični totalitarizem. Naj k temu še nekaj pripomnim. Najprej, da evropsko enoumje ni nekaj naključnega. Naj omenim uglednega angleškega zgodovinarja, ki se je na tistem samosvojem izolacionističnem otoku zavzemal za združeno Evropo pred izbruhom evropske evforije po padcu berlinskega zidu. Malo pred smrtjo, sredi 80. let, se je zavzel za uveljavljanje "evropske mistike". Človek ni bil mistik, opozoril pa je, da je za uspešno združitev Evrope potrebno še kaj bolj vznesenega od cene masla in obrambnih pogodb. Če naj bi Evropa imela prihodnost, bi morala imeti nekaj, kar bi ljudi navdihovalo, da bi delali za isto, skupno stvar. In ta nekaj je imenoval evropska mistika. Ta evropska mistika se je razbohotila kmalu po njegovi smrti. Unifikacija Evrope, ki smo ji priča, je seveda velikanska redistribucija moči. Je pa tudi veliko duhovno podjetje. Velike koristi od unifikacije bodo imeli maloštevilni. Tudi dobički od proizvodnje evropske mistike se bodo stekali v izbrane žepe. Duhovni blagor pa je za vse. Poceni, na hitro pripravljena in nasitna duhovna hrana. Blagor ubogim na duhu, bi lahko rekli, zakaj njih bo evropsko kraljestvo. Kar zadeva nas, ki še trkamo na ta nebeška vrata, pa pripomba - politično enoumje, vsesplošno strinjanje o nujnosti slovenske pridružitve Evropski uniji prinaša smrt politike ali vsaj njeno neizmerno osiromašenje. (Celo v Sloveniji je politiko mogoče še osiromašiti.) Najprej zato, ker tam, kjer vlada enoumje, politika zamre. Potem zato, ker Slovenija ne bo nikdar enakopraven politični dejavnik v morebitni širni združeni Evropi. To je seveda samo zdravorazumski argument, ki ima realistično pred očmi količino, ki se ji reče Slovenija. Zadeve so zastavljene bolj radikalno. Vključitev v Unijo zahteva odpoved nacionalni suverenosti, s tem pa državi kot rezultatu in pogoju obstoja politične skupnosti. Država je res moderna iznajdba, vendar pa tako imenovani postmoderni čas, v katerem se jo dekonstruira, ni prinesel nobene forme, ki bi jo nasledila in nadomestila. Združena Evropa je po svoji temeljni strukturi protipolitična. In še pripomba glede tako imenovanih evropskih vrednot oziroma Evrope kot vrednote. Najsvetlejše med temi vrednotami so partikularizmi, ki terjajo zase univerzalno veljavo. Uveljavljali pa so se vedno z izključevanjem. Izključevalskost je njihova strukturna značilnost. Evropa je ekskluzivistična skupnost. Že tak obsedeno univerzalističen um, kakršen je bil Komensky, si jo je predstavljal kot trdnjavo - takrat, ko se je tako imenovana evropska zavest šele izoblikovala. Komensky je bil pacifist, a če je govoril o trdnjavi, je mislil na vojno. Zamisli o združeni Evropi so praviloma nosile s sabo oziroma v sebi vojno kot zadnji argument uveljavljanja evropske moči. Misliti o Evropi ne da bi mislili o moči ni mogoče. Ekskluzivizmi, uveljavljanje katerih je vedno strukturiralo evropsko moč navznoter in navzven, so bili različno opredeljeni: versko, kulturno, civilizacijsko, rasno ... Celo Diderotova Encikopedija se je odločila za rasno razlago imena Evropa. Celo pravim ne le zato, ker gre pač za največji literarni spomenik, ki si ga je postavilo razsvetljenstvo, temveč še bolj zato, ker se je Diderot, zlasti s tem, kako se je vpisal v Raynalovo Zgodovino dveh Indij, toliko odmaknil od prevladujočega duha časa, da ga nekateri imajo že za protikolonialnega misleca. Rasna komponenta evropske mistike bode v oči tudi danes, vedno bolj. Če se Slovenija želi vključiti v evropski ekskluzivizem, je to na realnopolitični ravni povsem razumljivo. Veliki ekskluzivizmi male Slovenije niso nekompatibilni z malimi in velikimi ekskluzivizmi velike Evrope. Take želje bi veljalo upoštevati, raje kot obsojati. Pravim upoštevati, ne sprejemati. Zakaj in čemu bi si delali iluzije o tem, kdo smo, kje smo in kam smo se namenili?"