V tem kontekstu bi lahko govorili o nastanku novih javnih prostorov, ki pa se od klasičnega javnega prostora razlikujejo po tem, da v njih v obstajajo predpisane norme vedenja. Le-te so še najbolj opredeljene z naravo novih javnih prostorov. Gre namreč za privatne komercialne prostore, katerih namen je ljudem omogočiti vsekakršno potrošnjo: od nakupovanja do zabave.

Posledično so v novih javnih prostorih prisotne norme željenega vedenja. Posameznik se v njih ne zadržuje na svoboden, odprt način, kakor je običajno v klasičnih javnih prostorih, pač pa se ravnajo po natančno opredeljenem namenu, ki je definiran z dejavnostjo oziroma namembnostjo prostora. Nakupovalna središča imajo zato natančno definirane prostore namenjene nakupovanju, zabavi, gostinstvu in tako naprej. Predvsem pa je v njih pomembno stalno ciklično gibanje udeležencev po prostoru. Masa ljudi, ki se dnevno zgrinja v nakupovalne centre je procesirana in obdelana v skladu z načeli marketinga in dobre prodaje. Običajni nakupovalec bo tako najprej zaokrožil po labirintu supermarketa, v katerem ga bodo neskončne police vodile mimo tisoč in ene različice istega izdelka. Nato bo odhitel pogledat katero izmed ugodnih ponudb oblek ali tehnike. Vmes si bo morda privoščil kavo, da bo sploh zdržal ta nori ritem, na koncu pa se bo poln novih izdelkov, vendar še vedno nepotešen, odločil za zabaven film ali pa si privoščil kegljanje.

Kakor namen udeleževanja tega cikličnega rituala ni več združevanje ljudi, se tudi njihovo obnašanje ne kaže več kot interakcija med ljudmi, ampak zgolj kot atomizirano razčlovečeno prerivanje z vozički v tekmi za blago in gonji za instantnimi užitki, kar navezadnje ne osr(e)či nikogar. Ni čudno, da se je nivo javne kulture in bontona v teh prostorih spustil na nezavidljivo nizeko raven. Sproščenost, komuniciranje, izmenjavo idej in stvari..., je zamenjal vedenjski vzorec, za katerega so značilni predvsem naglica, zaprtost vase in v svoje opravilo, enosmerno komuniciranje (prodajalci kupcem), in kopičenje blaga, ki ga konec koncov nihče zares ne potrebuje. Ritual nakupovanja je vse bolj samemu sebi namen.

Ob tej očitni razliki v vedenju se je zanimivo vprašati, ali je problem takega vedenja povezan z naravo prostorov v katerih se posamezniki nahajajo. Ali bi se v drugačnem, odprtejšem prostoru, denimo v klasičnem javnem prostoru razvilo bolj avtentično in svobodno delovanje posameznikov. Klasični javni prostor izhaja iz grškega pojma agora. V antični Grčiji je ta pojem označeval središče mesta, ki je v sebi združeval vse vitalne funkcije mestne države. To je bilo mesto srečevanja, trgovanja in politike (v najširšem pomenu te besede) in je torej predstavljal komunikacijsko središce, v katerem so se svobodni državljani prosto srečevali, zadrževali in komunicirali med seboj. Od tod tudi koncept javnega prostora, katerega definira predvsem odprtost, svobodno zadrževanje, demokratičnost, možnost izbire, in tudi spontanost. Kot taki so v političnih in socialnih teorijah pomenili pogoj za refleksijo, družbeno kritiko in napredek.

Že površno oko pa ob pregledu zgornjih značilnosti opazi, da le-te nimajo več skorajda nobene zveze z novo nastajajočimi prostori zabave in nakupovanja. Od zgoraj naštetih značilnosti najbolj trpita prav možnost izbire in spontanost, prav tako pa tudi svobodno zadrževanje. V novih javnih prostorih tako očitno vlada drugačna socialna dinamika, kot v klasičnem javnam prostoru. Posledice upadanja pomena nekdanjih javnih prostorov pa ni le upadanje socialne dinamike. Gre tudi za prevrednotenje koncepta javne domene, v katerih mesto racionalnosti, dialoga in skupnega dobrega vedno bolj nadomešča uniformni svet atomiziranih individuumov, neonskih luči, in fetišisticnega pohlepa po stvareh. Novi prostori tako prinašajo tudi novo ideologijo – ideologijo bega v instantni raj, ki je dostopen že za 99,99 tolarjev.