|
ZA KAJ SPLOH GRE? Ena od nepisanih zahtev do posameznika je tudi stalno gibanje, kroženje. V skladu z načelom učinkovitosti mora tok ljudi pač stalno teči, kar v praksi pomeni da se ljudje konformistično prepustijo ritmu optičnih odčitovalcev črtnih kod. V nakupovalnih centrih lahko opazimo pospešeno gibanje ljudi. Prevladujoč način gibanja po njih pa je naglica. V takem stanju je človek seveda nezmožen racionalno presojati, opazovati mimoidoče ali vzpostavljati interakcijo z njimi. Zadrževanje na mestu pa je, pač v skladu z zahtevo po učinkovitosti, nezaželjeno če ne celo prepovedano. Prvi eksperiment Slow Shoppping Cluba izziva naglico in dezorientiranost ki je inherentna nakupovalnim centrom in se ji zoperstavlja z skrajno počasnim gibanjem. S tem ne namerava le testirati strpnost do svobodnega zadrževanja v novodobnih prostorih potrošnje, ampak tudi sporočati, da si je treba včasih vzeti čas in razmisliti o smislu svojega početja, pa četudi je lahko posledica malo lažji voziček. Slowshopperji
so dokaj svojeglava bitja. Njihova spontanost in interes za druženje
se kaže v tem, da se gibljejo po svoji notranji logiki v počasnem
gibanju. Načelo vsakega Slowshoperja je, da kupuje racionalno,
kar pomeni, da kupi le en produkt, tiskega, ki najbolj potrebuje.
Premika se v skrajno upočasnjenem gibanju, radostno in z zanimanjem
opazuje morebitne reakcije ostalih nakupovalcev. Bonton ga spremlja
na vsakem koraku. Vsaka svoboda je omejena s svobodo drugega! Slowshopping
Club #2, #3... |