Sledil sem srcu in poskušal izbrati predstave, ki uporabljajo minimalna sredstva, žive procese, ranljiva telesa in intimna razmerja z občinstvom. Strukture iger, priklicev, pravil in obredov.
Spopadi / bitke / tekmovanja / pogovori / dialogi.
Morda gre za gledališče, ki je bolj kakor ples; ples, ki je bolj kakor performans; performans, ki je bolj kakor glasba – ki je v vsakem primeru bolj kakor gledališče. Ali za prostore vmes.

Sledil sem srcu in poskušal izbrati predstave, ki uporabljajo minimalna sredstva, žive procese, ranljiva telesa in intimna razmerja z občinstvom. Strukture iger, priklicev, pravil in obredov.
Spopadi / bitke / tekmovanja / pogovori / dialogi.
Morda gre za gledališče, ki je bolj kakor ples; ples, ki je bolj kakor performans; performans, ki je bolj kakor glasba – ki je v vsakem primeru bolj kakor gledališče. Ali za prostore vmes. To ne pomeni, da je razgaljanje ali križanje žanrov odrske umetnosti in njenih mehanizmov v tej točki kaj posebnega. Bolj gre za to, da se v tem osnovnem ali bistvenem sklopu koordinat morda nahajajo možnosti za resnična srečanja, izzive, vprašanja in globoke pogovore o tem, kje smo, kaj hočemo in kam gremo.
Prej kot za celostne namišljene svetove gre za prostore in vznikajoče ideje, ustvarjene z dejanji, besedili, izmenjavami tukaj in zdaj. Predstave, ki so preproste, zelo preproste, varljivo preproste, popolnoma kompleksne. Stvari s prikaznijo gledališča/gledališkosti, a (pogosto) s smislom za redukcijo sredstev, za striktno ekonomijo. In vselej z vprašanjem – kot da bi rekli: »Kaj lahko storimo tu?« ali »Kaj bi lahko govorilo tu?« ali »Kaj lahko odzvanja ali povzroča težave tu?«
Gre za »kako« iz politike. Za »kaj« iz družbenih razmerij. Lom jezika. Ekologijo idej. Vojno realnosti. Vitalno, čudno in nadležno drugost umetnosti.
Nekatere umetnike v programu (Kate McIntosh, Eva Meyer-Keller, Miet Warlop) sem gledal, se z njimi pogovarjal in celo sodeloval več kot le nekaj let. Druge (Sofia Dias + Vítor Roriz, Mare Bulc, Clément Layes, Urnamo, Kassys) sem videl le enkrat, jih le bežno srečal ali pa sploh ne – a ta srečanja so vzbudila željo po tem, da bi videl in vedel več. Zame je kuratorstvo torej način utrjevanja pogovorov in načenjanja novih, doseganja novih spoznanj, omogočanja novih srečevanj v predstavah kot tudi v pogovorih, delavnicah in razpravah. Upam, da bo enako tudi za občinstvo v Ljubljani.

Solo je še vedno fenomen azijskega sodobnega plesa.
Neodvisnim plesnim ustvarjalcem – odločenim, da svoje posebnosti ne ogrozijo niti z udobjem niti z migracijo v ustvarjanju – je izrazno blizu. Strateško jim ga narekujeta nuja in stvarnost, saj delujejo v težkih gospodarskih razmerah šibkih politik in financiranja ter slabih možnosti predstavitve.
Takšne razmere so, deloma po naključju, tem neustrašnim umetnikom omogočile, da ustvarjajo in se izražajo v nenavadnih, silovitih prispodobah.

Solo je še vedno fenomen azijskega sodobnega plesa.
Neodvisnim plesnim ustvarjalcem – odločenim, da svoje posebnosti ne ogrozijo niti z udobjem niti z migracijo v ustvarjanju – je izrazno blizu. Strateško jim ga narekujeta nuja in stvarnost, saj delujejo v težkih gospodarskih razmerah šibkih politik in financiranja ter slabih možnosti predstavitve.
Takšne razmere so, deloma po naključju, tem neustrašnim umetnikom omogočile, da ustvarjajo in se izražajo v nenavadnih, silovitih prispodobah. Za 18. Exodos sem izbiral med izjemnimi posamezniki in na platformo povabil soloplesalce, ki so izrazito posebni in izrazno jasni.

Gre za generacijo dobro izšolanih azijskih koreografov, ki zdaj v svojih 20-ih in 30-ih letih delujejo po vsem svetu. Blizu jim je močna samorefleksija, konceptualen pristop k temam in snovem, hkrati pa nam znajo izvabiti užitek ob plesu, gibu ali zgolj telesu na odru.

»Virtuoznost« dojemajo precej drugače kot tradicionalni plesni žanri, v katerih je solo služil za prikaz tehnične dovršenosti ali prisotnosti dive. S sredstvi posmeha, protislovja in preobrata nam gledišče premikajo k njegovemu samorastništvu in samouresničevanju. Zato se jim upira idealizirati solo kot osvoboditev od skupnosti in/ali samovlado osebnosti. Vsako telo je zgostitev mnogokratnih osebnosti, zgrajeno s »ponavljanjem«.
»Ponavljanje« na način, kako Sujata Goel (Plesalka) spoznava ostanke preteklosti kot punčka prikazen, ki uteleša in razživlja vso pestrost baleta, od bharatanatyamskega do bollywoodskega. In Geumhyung Jeong (Hidravlični vibrator) v na videz dolgoveznem predavanju performansu poveže svoja arhivirana dela v posmehljiv biografski dokumentarec o spolnem poželenju, ki doseže vrhunec z umišljenim razdiranjem njenega »resničnega« jaza.
Daniel Kok (Gej Romeo) nam v vlogi »narodopisca na seks zmenku« razkrije terenske podatke in nenazadnje samega sebe kot skupni (spominjajoči se) predmet poželenja – plesalec ob drogu. Podobno je Eisa Jocson (Mačo ples) v besedi in dejanju zapeljevanja obsedena s filipinskima ikonama dela: plesalko ob drogu in mačo plesalcem.
Zan Yamashita (Samo jaz sem, kašljam) predela prosti haiku v »vsakdanje« narečje; izbira besede, ki se nanašajo na telesnost, in jih ponavlja kot obred vsakdanjih dejanj, kot spomin na krhkost življenja. Moe Satt (Obraz in prsti ter Roke po Yangonu) v svojih filmih udejanja tako abstraktno kot tudi konkretno družbeno stvarnost: v prvem prsti s fantazmagoričnimi kretnjami naskakujejo obraz, v drugem je dokumentarno beleženo prosto gibanje rok v vrvežu vsakdana.
»Vse, kar je zapomljivo, je (na slepo) ponovljivo,« nazdravlja govornik Choy Ka Fai (Pojem: plesna fikcija), ko prek električnih vozlišč presaja gibalne arhive plesnih veličin – živih ali mrtvih – v telo v živo vzorčene plesalke. V soavtorstvu s koreografom Arcom Renzom (trdna.stanja) se mojster plesa Eko Supriyanto spoprijema s časovnimi in prostorskimi principi, ki so tuji javanski kulturni ekvilibristiki (njegovo telo pa je z njo pogojeno), Melanie Lane, ki je poljavanskega rodu, pa išče trden svet plesnih načel in arhitektur, medtem ko se ji tla pod nogami dobesedno tresejo.

Poklon Nataši Zavolovšek, Katji Stušek in celotni ekipi festivala Exodos 2013! Lepa hvala, ker ste omogočili to platformo. Uživajte, vsi!

Skorajda ne morem verjeti: kljub vsem problemom, ki so ga spremljali res čisto od začetka, in zamenjavam ljudi (prav zanimivo bi bilo pregledati, koliko ministrov za kulturo se je v tem času zvrstilo), kljub spremembam v družbi, v državi, v skupnosti, v ekipi … je festival Exodos dosegel svoj 18. rojstni dan! Prav vsak in prav vsi, kadarkoli povezani z Exodosom, smo lahko ponosni na to.

Napis, ki ga bomo imeli na letošnjem festivalu, mi je res všeč. Nekako je naš. WE WANTED TO BE THE SKY.

Skorajda ne morem verjeti: kljub vsem problemom, ki so ga spremljali res čisto od začetka, in zamenjavam ljudi (prav zanimivo bi bilo pregledati, koliko ministrov za kulturo se je v tem času zvrstilo), kljub spremembam v družbi, v državi, v skupnosti, v ekipi … je festival Exodos dosegel svoj 18. rojstni dan! Prav vsak in prav vsi, kadarkoli povezani z Exodosom, smo lahko ponosni na to.

Napis, ki ga bomo imeli na letošnjem festivalu, mi je res všeč. Nekako je naš. WE WANTED TO BE THE SKY. Kar je seveda nemogoče. Vseeno pa je nujno preveriti, se prepričati, da res ne gre. Verjetno je imel ravno zaradi tega naš festival toliko padcev in vzponov. Umetnost je brezmejna in težko je omejiti program, saj je toliko stvari, ki bi jih radi predstavili.

Itak pa se vse konča pri financah. Ob tej priliki se zahvaljujem vsem, ki ste kakorkoli pomagali našemu 18-letniku. V prvi vrsti Mitji Rotovniku, ki nam je kljub vsem zgodbam vedno stal ob strani – verjetno ne bo nikoli javno priznal, ampak sumim, da mu je festival všeč; Bredi Brezovar Papež in Tobačni Ljubljana, ki je vrsto let naš donator – res verjamejo v pomembnost sodobne umetnosti; Mestni občini Ljubljana, ki Exodos vedno rešuje – želim si, da bi resnično verjela v pomembnost festivalov v prestolnici, da bi vse okrepila, ne pa sproducirala še kakšnega novega, saj so številni festivali v Ljubljani preprosto dobri; Ministrstvu za kulturo – no ja, po 18 letih bi Exodos res lahko priznali za pomemben festival; Muzeju in galerijam mesta Ljubljane ter Svetlobni gverili – ker se res dopolnjujemo. In seveda Janu Fabru, Timu Etchellsu in Fuju Kuenu Tangu – ker so v Exodosu prepoznali dober festival, nas pa kot dobro ekipo za sodelovanje.
Res vas je veliko, ki ste kdajkoli pomagali festivalu, in upam, da se srečamo na 18. Exodosu.
Po vseh teh letih. Ja. Spremembe so očitne. In nadaljnje spremembe so nujne.
Tudi umetniki mislijo tako. Kar potrjuje tudi letošnji program, ki sta ga izbrala Tim Etchells in Fu Kuen Tang. Gre za pretok idej, misli in komunikacije. Izmenjavo mnenj in kultur. Na Praznem odru v Galeriji Jakopič bo prostor za izmenjave pogledov. Pridite.

Gre pa tudi za sodelovanje, zato gre zahvala vsem našim partnerjem, umetnikom, sodelavcem, predvsem pa ekipi. Hvala.