Demenco lahko povzročijo različne dolgotrajne ali napredujoče bolezni, ki uničijo možganske celice. (Primerjava slike možganov zdravega starejšega - slika 1 in osebe z demenco - slika 2).

Demenca se kaže z motnjami spomina, mišljenja, orientacije, razumevanja, računskih zmožnosti, učnih sposobnosti ter govornega izražanja in presoje. Običajno jih spremlja zmanjšanje sposobnosti za obvladovanje čustev, socialnega vedenja ali motivacije.

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence (50-60% vseh demenc) in njena pogostnost s starostjo strmo narašča. Pogost vzrok demence so tudi možganske kapi.

Začetne spremembe pri osebah z razvijajočo se demenco se lahko kažejo z izgubo volje do dela ali drugih aktivnosti, ki so bile do tedaj zanje zanimive, dajejo občutek, da so se polenili. Ne kažejo več tolikšnega zanimanja za dogajanja v okolici ali za družabna srečanja. Prej resni in zadržani lahko postanejo nenavadno šegavi s pogostejšimi neustrezni dovtipi, oslabljenim občutkom za oliko, oblačenje ali osebno nego.

Težave s spominom se običajno zgodaj pojavijo. Pogosteje pozabljajo imena ali založijo posamezne predmete. Težave s spominom so pri starejših pogosto prisotne, vendar niso vse težave te vrste znak demence. Pri sicer zdravih starejših so posledica neuspešnega priklica vsebin, ki so bile uspešno zapomnjene. Težave se ne stopnjujejo in tudi izraziteje ne zmanjšujejo uspešnosti starejšega človeka.

Običajno oseba z demenco uspešneje opiše doživetja iz zgodnejših življenjskih obdobij, vendar pa je pri tem časovno zaporedje dogodkov neustrezno. Izrazitejše težave opazimo, ko naj bi se spomnil nedavnih dogodkov. Čeprav pravilno pove, kje je živel, delal, kdaj se je poročil ali pa brez težav navede rojstne datume otrok, se morda ne bo spomnil, kaj je pred pol ure jedel za kosilo.

Naloge, ki so jih prej z lahkoto opravili, kasneje zahtevajo od njih vse večje napore. (Primer sposobnosti prerisovanja lika: zdrava oseba - slika 3, bolnik slike 4-8.)

Pogosto kažejo ob opravljenih enostavnih nalogah pretirano zadovoljstvo. Ponavljajoče se, rutinske vsakodnevne aktivnosti lahko opravljajo uspešneje. Zaposlitev ali druge zahtevnejše aktivnosti postanejo zanje zelo obremenilne.

Zaradi stopnjevanja težav s spominom in upada ostalih sposobnosti se stopnjujejo napetost, obupanost ali občutki manjvrednosti.

Z nadaljevanjem bolezni se zmanjšuje sposobnost razumevanja in presoje. Med pogovorom teže najdejo posamezne besede ali jih izpuščajo, težko sledijo dolgim zahtevnim pogovorom, teže dojamejo simbolno izražanje. (Primer spisa bolnika z Alzheimerjevo boleznijo)

Ne morejo več samostojno urejati finančnih zadev ali samostojno potovati. Brez pomoči gredo le še do bližnje trgovine. Hitro zatavajo zaradi težav, ki jih imajo z orientacijo. Potrebujejo vedno več nadzora in tudi več vzpodbud pri aktivnostih, ki jih veselijo in jih še zmorejo.

Popuščati začnejo naučene socialne zavore, razkrivajo zaupne stvari, brezbrižni so do napak in omejitev, zaradi katerih bi bili prej v zadregi. Posamezne osebnostne poteze lahko postanejo izrazitejše.

Svojce pogosto obtožujejo kraje za stvari, ki so jih založili in so nanje pozabili. Preganjalne blodnje so lahko zelo izražene, vendar so le redko urejene v sistem blodenj. Ker se počutijo ogroženi, so varovanci ob tem napeti, nezaupljivi, sumničavi, jezni, izjemoma tudi fizično agresivni.

Hitro se zjočejo ali razjezijo, vendar pa se tudi hitro umirijo, kot da se ne bi nič zgodilo. Nekateri pa ne pokažejo niti primernega veselja niti žalosti. Čeprav ne opazimo mimike, ki bi izrazila čustvovanje, lahko izrazijo ugodje ali nezadovoljstvo s posameznimi besedami, glasovi ali telesnimi gibi. Njihovi odzivi so nam morda nerazumljivi, vendar kažejo, da na omejen način še vedno zaznajo občutek topline in varnosti ali negotov, spreminjajoče se okolje. Topel nasmeh, stik z očmi, morda nežen dotik z roko ali objem preko ramena sporočajo, da je v skrbnih in prijateljskih rokah.

Kasneje ne prepoznajo niti najbližjih sorodnikov ali pa prepoznajo povsem neznane osebe kot znance iz preteklosti. Pogovarjajo se z navideznimi osebami ali z lastno podobo, ki jo vidijo v ogledalu. Ne znajdejo se več niti v lastnem domu. Najpogosteje ne vedo pravilnega datuma, leta, kot tudi ne kje se nahajajo.

Vedno potrebujejo stalen nadzor, ker lahko pustijo prižgan plin ali spijejo čistila, ki so jim dosegljiva, misleč, da so užitna. Nadzor je potreben tudi v nočnih urah, saj so pogosto nespečni. Čeprav je najprimernejše domače okolje, v katerem so preživeli večino življenja, je včasih potrebno poskrbeti za nastanitev v ustanovi, kjer lahko zanje ustrezno poskrbijo.