Alzheimerjeva bolezen
Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence. Približno 60% vseh bolnikov z demenco ima Alzheimerjevo bolezen. Leta 1907 je Alois Alzheimer opisal bolezen pri 51 letni ženski, ki se ni znašla v lastnem stanovanju, imela je spominske motnje in je bila sumničava. Opazil je tudi motnje govora, poimenovanja in razumevanja. Po štirih in pol letih je umrla. V bolničinih možganih je po smrti opazil značilne spremembe (senilne lehe in nevrofibrilarne pentlje), za katere je domneval, da so vzrok upadu umskih sposobnosti. Alzheimerjeva bolezen večinoma prizadene starejše. Zanjo zboli od 5% do 10% vseh starejših od 65 let. Bolezen se lahko, čeprav precej redkeje, pokaže že pri 50 letih ali celo prej. Le 10% bolnikov je ob pojavu bolezenskih znakov mlajših od 65 let. Z naraščajočo starostjo se hitro povečuje delež bolnikov z demenco. Med 80-90 let starimi je bolnikov z demenco 20-45%. Kljub temu visoka starost še ne pomeni, da nam neizogibno grozi bolezen. Vzrok Alzheimerjeve bolezni Znano je, da so v možganih bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo senilne lehe in nevrofibrilarne pentlje. V senilnih lehah se kopiči spremenjena oblike beljakovine, ki je sicer v zdravih možganih. V živčnih celicah pa se kopičijo v vijačnico zvite nitaste strukture, ki oblikujejo nevrofibrilarne pentlje. Zaradi kopičenja senilnih leh in nevrofibrilarnih pentelj odmirajo živčne celice. Možgani bolnikov pogosto tehtajo manj kot 1000 g v primerjavi z zdravimi, ki tehtajo 1300 g. Vzrok za nastajanje teh sprememb še ni znan. V možganih nekaterih bolnikov se kopiči aluminij v senilnih lehah, ki pa najverjetneje ni vzrok za nastanek bolezni. Virusna okužba tudi ni vzrok bolezni. Alzheimerjeva bolezen ni nalezljiva. Kaže pa, da kajenje in možganke poškodbe povečajo verjetnost za nastanek Alzheimerjeve bolezni. Je bolezen dedna? Mnenja o tem, kako pogoste so dedne oblike Alzheimerjeve bolezni, se razlikujejo. Nekateri menijo, da ima samo 1% bolnikov dedne oblike bolezni, medtem ko drugi menijo, da je takih bolnikov 5%. Pogosteje se dedujejo oblike bolezni, ki se pokažejo zgodaj, kmalu po 50 letu. Vsekakor so dedne oblike redke. Kadar ima kateri staršev ali celo več družinskih članov Alzheimerjevo bolezen to še ne pomeni, da bodo zboleli tudi otroci. Potek bolezni Značilno za Alzheimerjevo bolezen je, da se začne neopazno z motnjami spomina predvsem za sveže dogodke, napreduje razmeroma počasi, zlasti pri poznem začetku. Možna so krajša ali daljša obdobja, ko se bolezen upočasni. Od začetnih težav do smrti mine od 3 do 20 v povprečju pa od 8 do 9 let. V začetnem stadiju so bolniki še razmeroma urejeni, prevladujejo težave s pozabljivostjo, z zbranostjo, s slabšo časovno orientacijo itn. Bolniki postajajo neuvidevni za bolezenske težave. Čeprav so huje spominsko moteni, zanikajo vsakršne težave, upirajo se vsaki spremembi, interesni krog se jim oži, sposobnost abstraktnega mišljenja in drugih višjih možganskih dejavnosti se manjša, osebnostne poteze se spremenijo. V tem stadiju se najpogosteje pojavljajo tudi zapleti osnovne bolezni, kot so vznemirjenost, halucinacije, delirantna stanja, značilni ponavljajoči zaposlitveni nemir in epileptični napadi. V zadnjem stadiju so bolniki povsem nebogljeni in v celoti odvisni od pomoči okolice, pri zagotavljanju osnovnih življenjskih funkcij in pri zagotavljanju varnosti. Zdravljenje Alzheimerjeve bolezni še ne moremo ozdraviti. Lahko pa lajšamo nekatere posledice bolezni. Znano je, da v možganih bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo v večji meri propadejo tiste živčne celice, ki uporabljajo za prenos informacij acetilholin. Nekatera zdravila (zaviralci acetilholinesteraze kakršni so donepezil, rivastigmin in galantamin) zmanjšajo delovanje encima, ki razgrajuje acetilholin. Zato se poveča količina razpoložljivega acetilholina v možganih. S tem lahko zadržimo napredovanje bolezni za 6 do 12 mesecev, lahko pa dosežemo tudi začasno izboljšanje. Zdravljenje priporočajo zlasti pri začetnih in srednje napredujočih oblikah bolezni. Kadar bolezen spremljajo izrazita vznemirjenost, depresivnost, blodnjava prepričanja ali halucinacije so pogosto uspešna zdravila antidepresivi, antipsihotiki in benzodiazepini. Izbira slednjih je zelo široka. Novejša zdravila iz teh skupin povzročajo manj neprijetnih stranskih učinkov. Posamezne študije kažejo, da naj bi se ogroženost zmanjšala ob uporabi protivnetnih učinkovin. Nekateri avtorji priporočajo tudi zdravljenje z izvlečki ginko bilobe, nimodipinom, propentofilinom, selegilinom, vitaminom E in drugimi učinkovinami, vendar niso vse raziskave potrdile učinkovitosti omenjenih snovi. Ob tem moramo upoštevati tudi stranske učinke, ki pogosto niso zanemarljivi. Zdravljenje naj vedno spremlja tudi primeren čuteč odnos do bolnika s spodbujanjem preostalih intelektualnih sposobnosti.