What is the joke (the yoke)?
One eye (the b/w video monitor) is the input (on the right) and the computer generated eye is the output (on the left). The small video camera is attached to my head and transfers the image of my eye to the video monitor and (simply as sound signal) to the input of the computer.In the computer the changes of light (open or closed eye)is decoded and the variations control the algorythm (Pure Data). GEM software (part of PD) moves the eyeball. But this is the least important, since the movement of the virtual eye has a very remote connection to the movement of the physical eye.My point in this event was the recent thinking of a “distributed” entity. In simple case this is usually a machine or communication technology, but also a large number of humanly organized activities. The abstract bodies are made out of widely distributed and less abstract bodies. This is the case with economy, culture, politics – any kind of institutions. In the end the lowest abstract entities that make up an organism are stores, houses, and humans.

But my interest is: how such a “distributed system” exists on the level of human psychology. The Eye is the input, we measure with it, transform the meaning and output it. A kind of Freudian situation (oral and anal…). Here I propose the Eye=I input/relation because it is more appropriate for a grown up person, though eating (oral) as an input, but also as an output (language) as a metaphore holds 100%. What about the other side: how can anal (shit as an output) become an input (…). It must somehow, of course.

The Eye is supposed to be either input or output – and the same with I. Is the I the excrement (the shit) also? Etc….

---

below is the announcement text of the project
Napovedno besedilo v časniku Delo (ali kjerkoli tam okrog…). Hvala (ali: lastna hvala se pod mizo vala… ali: dobro blago se samo hvali…). Ah, ja…

Borut Savski »Oko kot instrument«

Sound Explicit. Zvočna instalacija.

Sre 20.04.2005

Serija zvočnih dogodkov Sound Explicit se bo v šentviški galeriji P74 po dolgem času nadaljevala z instalacijo Boruta Savskega, ki je verjetno eden od najbolj drznih raziskovalcev skrajnih meja zvočnega in njegovih prepletanj z novodobnimi tehnologijami. Savski sodi med pionirje tovrstnih posegov v naših krajih, pri čemer se povečini poslužuje bolj ali manj zapletenih zvočnih poskusov, ki jih kombinira z računalniškimi ali internetnimi mediji. Tokrat je njegova pozornost obrnjena na problematiko poganjanja zvoka s pomočjo očesa, torej gledanja. Savski na začetku v teoretskih predpostavkah projekta povleče vzporednico med angleškima izrazoma »I« ter »Eye« in iz tega zaključi, da je glede na fonetično izgovorjavo obeh izrazov, lahko povezan tudi njun pomen. Oko, ki je isto kot jaz, nas torej popelje k samemu izvoru človeške biti, zato je po Savskem »videti« torej tudi »razumeti«. Ta odnos jasno nakazuje pozicije opazovanca in opazovanega, torej oddajanja in sprejemanja vizualnih informacij, ki so lahko tudi pogonsko sredstvo zvoka. Pri zvočni instalaciji si avtor pomaga z računalnikom, ki omogoča preproste vizualno-zvočne sprehode, uvajal pa bo tudi novodobno različico indijskega klasičnega instrumenta sitarja.

O avtorju: Borut Savski se je rodil leta 1960 v Ljubljani, kjer je tudi študiral na elektrotehnični fakulteti. Leta 1984 se je kot tehnik pridružil ekipi Radia Študent in tam nadaljeval še kot organizator programa ter glasbeni kritik. Leta 1997 je ustanovil Ministrstvo za eksperiment, nekakšno odprto platformo za različne medijske in tehnološke raziskave. V okviru »ministrstva« se je začel koncem devetdesetih let intenzivno ukvarjati z internetnimi prenosi klubskih in ostalih dogodkov, kot enega od soudeležencev internetnih aktivnosti pa so ga leta 1998 povabili tudi na festival Ars Electronica. Leta 1999 je na noge postavil radijsko oddajo Huda ura, v kateri je poleg konkretnih zvočnih primerov največ časa posvetil razlagi svojih konceptov. Za seboj ima številne projekte in njegov najnovejši »Oko kot instrument« bo le zadnji v vrsti drznih posegov v konvencije, ki držijo skupaj tradicionalne pojmovanje zvočnega in vizualnega.

Jure Matičič

Center in galerija P74, Prušnikova 74, Ljubljana. Ob 20.00.