Estetski stroji = Aestetic Machines

experiment no. 3: THE LOGIC SPACE
(sound performance for four participants arranged by B. SAVSKI)

experiment no. 4: AMPLIFICATION
= translation, dynamics, autopoiesis, cybernetic loop… of a black box
(audio-visual installation)

Najprej je bil stroj …
… in stroj je rodil človeka.
First there was Machine …
… and Machine gave birth to Human.

stroji: mehanizmi, proteze, orodja, družbe, institucije, … ideologije, teorije, … identitete, podobe …

Prostor kontemplacije in komunikacije smo raztegovali v četrtek, 2x. januarja ob 21.00 v Galeriji Kapelica
machines: mechanisms (automata), prosthetics, tools, societies, institutions, … ideologies, theories, … identities, images …

Vsakemu spoznanju predhodi diferenciacija veličin na zoperstavljene vrednosti. Ukrivljeni prostor se razpre, razpotegne na nasproti stoječe pojme (-> dualizacija). Šele od tega trenutka dalje lahko s prostorom operiramo (-> merimo). Slabo stoji nasproti dobremu (-> etika, kvaliteta), črno nasproti belemu (-> barva). Tako dobljeni večdimenzionalni prostor je reducirani prostor metafor – seveda tudi sam metaforičen -> racionalizirani model sveta. Struktura je jasna, a je vendarle le podoba, odsev, senca prvotne ukrivljenosti. Na silo razvlečen prostor, kjer je bil prej narava, je prostor človeka. Kontemplacija in komunikacija ustvarita strukturo (-> urejeni logični prostor), ki je lahko tudi estetska.

Logika je metoda (-> algoritem, mehanizem, stroj), ki nam služi, da na podlagi predpostavk (-> vhodnih informacij, izhodišč) dobimo odločitev (-> izhodno vrednost, vrednoto). Slednja je pri kompleksnih strojih vedno abstrakcija (-> poenostavitev, nekonformna preslikava) večjega števila vhodnih predpostavk v manjše število izhodnih vrednosti. Odločitev ni neskončno mnogo, saj je prav redukcija vhodnih spremenljivk osnovni motiv “računanja” z logičnimi stroji. Abstrakcija postane svoje telo – na videz brez preteklosti, brez možnosti popolnoma točnega razumevanja (-> prevajanja, komunikacije). Še več: abstrakcija postane enakovredni (-> nerazpoznavni) del sistema. Prvotno telo “ne ve več”, ali je motivacija za odločanje posledica njega, ali posledične abstrakcije.

Krožna (-> kibernetska, avtopoetska) zakonitost pri sistemih, na katere se nanaša (-> samonanašajočih sistemih), povzroči neenostavne povratne zanke, saj novi vhodni podatki niso več enaki prejšnjim. Ker so to abstrakcije z lastnimi (kompleksnimi) telesi, brez neposredne zveze s spremenljivkami (informacijami, dražljaji), ki so jih spočele, jih ne moremo več ločiti izven sistema, razen če ugotovimo njihovo točno geneologijo (-> vzroke, zakaj so te abstrakcije nastale). Izhodna abstrakcija je prav zaradi izbrisa svojih izhodišč (in s tem izbrisa jasnih vzročno-posledičnih razmerij) univerzalizirana. Telesom-abstrakcijam lahko rečemo arhetipi, stereotipi, vzorci, navade, kultura, identitetne lastnosti, itd …

Vsaka nadaljnja abstrakcija se lahko v obstoječi sistem vključuje poljubno. Še več – na način asociativnega mišljenja se tvorijo poljubne (tudi hierarhične) povezave “povratnih zank”, iz katerih pa ni izvzeto niti prvotno telo (-> sistem T(i)). Sistem-škatla je “črna” – opravka imamo z “ne v celoti” doumljivimi akcijami in reakcijami kompleksnega sistema – sistem nam nudi le videz (-> podobo). Za (delno) razumevanje (-> spoznanje identitete sistema) potrebujemo analizo (čim večjega števila) vsebovanih “abstrakcij” sistema. Statistična analiza kompleksnih (-> nealgoritmičnih) sistemov (o katerih je bilo zgoraj govora), vnese le še dodatno abstrakcijo (statistika podobno kot opisani sistem reducira veliko število podatkov na nekaj reprezentativnih vrednosti). Torej ne moremo govoriti o statistiki drugače, kot o abstrakciji.

O sistemih lahko (opazovalci) rečemo, da jih poznamo, kadar poznamo njihove reakcije na vhodne dražljaje (-> prenosno funkcijo). Pri kompleksnih (-> avtopoetskih) sistemih tak način odpove. Z drugimi besedami: to so imanentno nedoumljivi (-> nepredvidljivi, nelagoritmični) sistemi. Rezultat je vedno le abstrahirana posledica (-> slika, podoba, abstrakcija) notranjih procesov. Notranji procesi so lahko izjemno dinamični (-> iskanje motivacije, racionalizacije) – vse z namenom upravičiti (še tako preprosto) odločitev. Ali je potem sploh še smiselno dajati težo odločitvam? Fokus opazovanja prenesemo na notranje procese: na asociativno hipno sestavljanje (povezovanje) vedno novih algoritmičnih (-> procesnih, spoznavnih) struktur, vrsti (-> zaporedju) posledičnih odločitev in – zgolj podobično: identiteti takega sistema. Identiteta obstaja le kot opisna (-> poetična) lastnost sistema. Seveda: abstrakcija …

Prior to any cognition there is a differentiation of qualities to opposing values. The curved, spiral space flattens – to the opposingly positioned meanings, subjects, entities (-> dualisation, duality). It is only from this moment on, that we can operate with this space (-> measure). Bad is opposed to good (-> within the space of Ethics and Quality), black is opposed to white (-> within the space of Colour and Physics). Thus created multi-dimensional space is a reduced space of metaphors – of course, itself being a metaphor -> a rationalized model of the world. The structure is clear, but nevertheless, an image, a shadow, a reflection of the original curving. A forcibly flattened space, where there used to be Nature, is a space of Human. Contemplation (-> the personal) and communication (-> the collective) create an ordered logic space (-> a structure), which can also be a space of Aesthetics.

Logic is the method (-> algorhythm, mechanism, automata, machine, …), which provides (-> serves) us – from a number of presuppositions (->the input data) – with the final decision (-> the output value). The result is with the complex machines (-> the “black boxes”, the non-algorhytmic systems) always an abstraction (-> a simplification, a non-conform translation) of the many input values to a smaller number output values. Of course, there is never infinite number of decisions, since it is exactly the reduction of the number of input variables the basic motive for “calculating” with the logic machines. Abstraction thus becomes its own entity, body – seemingly without the past (giving no possibility for back-calculation to the more basic set of previous input variables) – with no possibility for total understanding (-> of translation, of communication). Even more: the abstraction itself becomes an undistinguishable (and unrecognizable) part of the system. The newly constructed body (-> system, abstraction, …) “doesn’t know” anymore, whether the motivation for the decision-making was its own (-> of the previous “body”), or the consequence of some previously incorporated calculation (-> abstraction).

The circular (-> cybernetic, autopoietic) law in such systems (-> the auto-referential systems), causes complex feedback loops, since the structure (-> the quality) of new input values differs from the previous input values. For example: famine causes dispair, which causes anger, which causes revolution. Every result is of a different nature. Since each is an abstraction, entity with its own (complex) bodies, with no direct connection to the input values (information, dražljaji) that gave them birth, they can no longer be differentiated or separated from the system – only if we find out about their exact geneology (-> all the combination of causes that led to the embodiment of these abstractions). Because of the erasure of its causes (and the erasure of clear causal relations) such abstractions/bodies are universalized. Abstractions/bodies can be called archetypesi, stereotypes, patterns, habits, culture, identity, etc …

Vsaka nadaljnja abstrakcija se lahko v obstoječi sistem vključuje poljubno. Še več – na način asociativnega mišljenja se tvorijo poljubne (tudi hierarhične) povezave “povratnih zank”, iz katerih pa ni izvzeto niti prvotno telo (-> sistem T(i)). Sistem-škatla je “črna” – opravka imamo z “ne v celoti” doumljivimi akcijami in reakcijami kompleksnega sistema – sistem nam nudi le videz (-> podobo). Za (delno) razumevanje (-> spoznanje identitete sistema) potrebujemo analizo (čim večjega števila) vsebovanih “abstrakcij” sistema. Statistična analiza kompleksnih (-> nealgoritmičnih) sistemov (o katerih je bilo zgoraj govora), vnese le še dodatno abstrakcijo (statistika podobno kot opisani sistem reducira veliko število podatkov na nekaj reprezentativnih vrednosti). Torej ne moremo govoriti o statistiki drugače, kot o abstrakciji.

O sistemih lahko (opazovalci) rečemo, da jih poznamo, kadar poznamo njihove reakcije na vhodne dražljaje (-> prenosno funkcijo). Pri kompleksnih (-> avtopoetskih) sistemih tak način odpove. Z drugimi besedami: to so imanentno nedoumljivi (-> nepredvidljivi, nelagoritmični) sistemi. Rezultat je vedno le abstrahirana posledica (-> slika, podoba, abstrakcija) notranjih procesov. Notranji procesi so lahko izjemno dinamični (-> iskanje motivacije, racionalizacije) – vse z namenom upravičiti (še tako preprosto) odločitev. Ali je potem sploh še smiselno dajati težo odločitvam? Fokus opazovanja prenesemo na notranje procese: na asociativno hipno sestavljanje (povezovanje) vedno novih algoritmičnih (-> procesnih, spoznavnih) struktur, vrsti (-> zaporedju) posledičnih odločitev in – zgolj podobično: identiteti takega sistema. Identiteta obstaja le kot opisna (-> poetična) lastnost sistema. Seveda: abstrakcija …

experiment no. 4: AMPLIFICATION
= translation, dynamics, autopoiesis, cybernetic loop… of a “black box” system
audio-visual installation

Amplifikacija: ojačevanje, povečava, poudarjanje…

Nasprotni pomen bi bil filtriranje (pogleda). Informacijo izluščimo z usmerjenim pogledom, pri tem pa filtriramo nerabno. V osnovi je to princip redukcionizma, ki pa se mu pri modeliranju (sveta) ne moremo izogniti. Modeliranje = upodabljanje = reduciranje = abstrahiranje. Nasproti filtriranju stoji amplificiranje, še vedno pa se nahajamo v domeni modeliranja = … = abstrahiranja, a z drugim predznakom. Pogled “v bistvo” nemara res ne razkrije celote, morda pa lahko v podrobnem razkrije “fraktalne vzorce”? Ali je kaos le dodatni (fraktalni) vzorec? Naša rakova pot skuša iz strukture (-> stroja, ustroja) izluščiti prvotni ukrivljeni prostor …

tekst 2 v angleščini