Odprta zbornica za sodobno umetnost

Forum za samooorganizacijo posameznikov na področju vizualne, intermedijske in interdisciplinarne umetnosti

Razstavnine kot socialni korektiv?
23. May 2013

Mnenje ob prebiranju članka Razstavnine kot socialni korektiv? Lilijane Stepančič z dne 17. 05. 2013, Delo Pogledi

http://www.pogledi.si/mnenja/razstavnina-kot-socialni-korektiv

Na pisanje Lilijane Stepančič se odzivamo kot umetniki, ki se v poslovnem odnosu neposredno srečujemo z galerijami, kulturnimi organizacijami in javnimi zavodi ter kot člani iniciative Odprta zbornica za sodobno umetnost, pri kateri želimo v dialogu reševati težave, ki jih v praksi srečujemo.

Ena od teh zadreg je tudi definicija razstavnine, ki je danes zgolj romantičen zgodovinski pojem, podobno kot Gubčeva desetina, in je med samozaposlenimi že pridobila naziv avtorskega honorarja, oziroma plačila za delo (“artist’s fee”). V dialogu z naročniki oz. poslovnimi partnerji pa se očitno še vedno pojavljajo romantizirane nejasnosti, ki niti malo ne koristijo poslovnemu odnosu. Graščak namreč zlahka izkoristi te poljubnosti in po svoji volji reže kruh – vse to z religiozno obljubo, da bo življenje na onem svetu morda bolje. Toliko o Pepelki in razrednem boju.

Po zadnjih podatkih okoli 42% samozaposlenih v kulturi prejema dohodke do višine minimalne plače, 91% samozaposlenih pa do višine povprečne plače. Povprečno plačo torej presega le okoli 9% samozaposlenih in o njih v tem primeru ne govorimo.

Za nas je torej potrebno definirati plačilo za delo v primeru razstav, kar umetniki, ki imamo registrirano samozaposleno dejavnost v kulturi, počnemo v okviru tega statusa. V primeru umetnikovega razstavljanja gre za agregirano storitev, ki vsebuje vse uveljavljene vidike: od avtorjevega dela, materialnih stroškov (tekočih in vzdrževalnih), do predaje umetniškega dela s strani lastnika razstavljalcu v javno prikazovanje. Po našem mnenju lahko te različne vidike pokrivajo tudi različne pogodbe – v skladu z ustrezno zakonodajo.

Razstavnina je zgolj pojem, ki trenutno služi za kvantitativno orientacijo glede ovrednotenja te storitve. To v sedanji praksi okvirno pomeni okoli 300 EUR za sodelovanje na skupinski razstavi in okoli 1000 EUR za samostojno razstavo (ne pregledno ali retrospektivno!). Ti zneski so sicer v primeru razstavnin precej variabilni, prav tako tudi le načelno določeni in se v praksi ne upoštevajo vedno.

Ministrstvo za kulturo (MK) sicer v projektnem razpisu priporoča kot najnižje postavke 300 EUR za samostojno razstavo tekoče produkcije, 1100 za pregledno in 2100 za retrospektivno. Plačila za sodelovanje na skupinski razstavi sploh ne omenjajo, še več, napisali so, da če sodeluje več kot pet umetnikov, plačilo razstavnine ni pogoj! Torej tudi država na nek način uveljavlja poljubnosti in nedoslednost in reproducira zgodbo o Pepelki.

Že v našem prvem dopisu glede razstavnin smo zapisali, da so zneski, ki jih priporoča MK, prenizki. Zapisali smo: “Kadar umetnik za razstavljanje prejme plačilo razstavnine v višini, ki jo kot minimum predlaga ministrstvo (kar je verjetno najpogostejša višina zneska), je ta znesek prenizek, da bi ga lahko razumeli kot dostojno plačilo za opravljeno delo.”

Naša definicija agregirane umetnikove storitve/ umetnikovega dela/ avtorske pravice/ dovoljenja in nadomestila za javno prikazovanje nima neposredne zveze s samo vrednostjo umetniške stvaritve. Vrednost te lahko še naprej ostaja nedefinirana v višavah domišljije oz. umetnostnega trga – konkretno merljive in z drugimi področji primerljive vrednosti pa bi radi jasno dorekli.

Še posebej pa ta definicija razstavnine nima popolnoma nobene zveze s socialnim korektivom, ker gre za plačilo za delo. V verigi izplačil za delo na razstavi so transparentno predvidljivo plačani vsi razen umetnika. To dokazuje delež stroškov za avtorske honorarje umetnikom v poročilih poslovanja javnih zavodov, ki je zanemarljiv.

Razstavnina je enostavno “artist fee”, plačilo za delo, storitev, prikazovanje v javnosti, karkoli od tega; socialni korektiv bi bil, da se nam, kot vsakemu zaposlenemu ali brezposelnemu ali komu drugemu omogoči minimalni mesečni prihodek, ki je reden in kompenzira preživetveno mejo. V tujini (Irska, Belgija npr.) take socialne korektive poznajo, ko umetniki od države lahko dobijo nekaj premostitvenih sredstev na mesec, in denar “vrnejo” s kakšnim družbenokoristnim delom. Pri nas takih socialnih nadomestil ne poznamo, naša realnost so občasni neredni honorarji, ki večinoma pridejo šele konec leta in seveda je problem tudi njihova višina.

Razstavnina nima nobene zveze z državo, ampak le z neposrednim naročnikom – galerijo, kulturno organizacijo ali javnim zavodom in na drugi strani z izvajalcem storitve. Država sicer mora zagotavljati zakonitost in pravičnost glede na primerljivost plačniških razmerij. Umetniki sami pa moramo vztrajati na vzpostavitvi poslovnih odnosov – zato pa bo kdaj treba reči in tudi slišati “ne”.

Pri Odprti zbornici za sodobno umetnost torej želimo sugerirati sodobno, običajno obliko poslovnega odnosa, kar morda plaši naše galerijske partnerje, vendar je pristanek na trdih tleh realnosti plačniških razmerij najobičajneša stvar na svetu. Brez dvoma bomo z dogovarjanjem uspeli doseči zadovoljive dogovore za obe strani – slavni “win-win” odnos.

Bistven pogoj za to je, da se romantizirana domišljijska vrednost umetniškega dela umakne konkretni vrednosti umetnikovega dela. To seveda ne bo rešilo umetnika prekernosti in nizkih dohodkov, bo pa vzpostavilo osnovo za normalno poslovno razmerje, kar je stvar osnovne higiene blagovne menjave.

Člani Odprte zbornice za sodobno umetnost

V glavnem pa spisal Borut Savski