Borut Savski – Orakelj / Oracle

Žanr: Interaktivna zvočno-vizualna instalacija (postavitev)
Interactive sound&visual installation

as built & presented in december 2004/ january 2005 at Kiberpipa, Ljubljana

As seen during the building process in december 2004 What is missing: facial motoric; any practical listening ability; … … more economic sound generation;synchronicity …

sound exerpts… (mp3s)
oracle 3
oracle 11
oracle 16
oracle 21
oracle 23

Nekaj podatkov o projektu Orakelj, ki je bil v eni svojih delovnih faz na ogled v Kiberpipi (-> videli ste, pa niste vedeli, za kaj gre…). Kljub temu, da ni bil ravno mišljen kot procesualni projekt, pa so dokajšnji zapleti botrovali taki “polizvedbi”.

V tem času se odločam predvsem kako nadomestiti originalno prešibko obrazno motoriko (mimiko) podobe Oraklja. Na vrsti je mamin (ne, ampak Namin) mikser …

Doslej sem precej poenostavil programski del generiranja “glasu” Oraklja, tako da naj bi ga redkeje srečevali v fazi “zrenja” (-> računalnikovega “ponotranjenja” – low resources…). Skrivnost naj bi bila pri računalniških algoritmih v tem, da so v svoji raznolikosti rezultatov predvsem ekonomični, manj pa predvidljivi. Kombinacija tega dejstva in željena odzivnost na vprašanja sogovornika pa sta do neke mere v nasprotju.

Prav gotovo bo potrebno nivojsko (hierarhizirano) odločanje med prioritetami (ko sogovornik govori Orakelj molči in posluša – a ne vedno; ko Orakelj govori ne posluša – a včasih tudi). Zaradi vseh podobnih “ne vedno” in “včasih tudi” gre za kompromise, ki ne bodo nikoli optimalni. Osnova algoritmičnega programa so seveda povratne zanke – samonanašanje in posledično spreminjanje “ustroja”. Očitno hud napor?

Del programa – tisti za spremljanje položaja obiskovalca in ustreznega vrtenja oči, ki ga je prispeval Miha Tomšič, deluje naravnost vzorno. Hvala članstvu Kiberpipe, ki je omogočilo moje tokrat res počasno packanje …

Borut Savski

keywords …
interactive = autonomous
conceptual art = mathematics
time = timeline = history
identity = personal timeline
truth = convention
truth = personal interpretation
decision = random
decision = rationalization

ORAKELJ (“preročišče”)

Slovar slovenskega knjižnega jezika:
– orakelj -klja m (a)   pri starih Rimljanih preročišče: oditi v orakelj / delfski orakelj / prerokba
– orakeljski -a -o [k*l] prid. (a) nanašajoč se na orakelj: orakeljske besede / ekspr. dobil je orakeljski odgovor nejasen, dvoumen

Projekt ORAKELJ / preročišče se torej dotika kar nekaj pomenov. Prvi je podoba očeta – nekoga, na katerega se nanašamo (z vprašanji; kot referencno polje vedenja, definiranja pomenov), nekoga, ki ga gledamo (ker je njegov izgled referenca; struktura,  simbolno polje moči) in nekoga, ki nas gleda, od zgoraj navzdol – torej nadzira; njegov pogled ustvarja/ predstavlja/ reprezentira simbolno polje – trdno strukturo, jasno razločevanje dobrega in zlega). Na tej strani je torej vedenje, obvladovanje preteklosti in prihodnosti – torej absolutno.

Na drugi strani pa ta arhetipska (pris)podoba že neločljivo vsebuje nezmožnost interpetacije oraklja / prerokbe, kar pa je, zanimivo, ne degradira. V nasprotju s tem degradira naše interpretacije (naš Jaz), ki pa se “na koncu” neogibno (usodno) sooci z že izrecenim (prerokba postane resnicna). Rec (beseda) na koncu postane stvar(na).

Gre seveda za klasično arhetipsko dramaturgijo, saj so akterji (pomeni) konfrontirani, ločeni, zato se med njimi neogibno vname boj. Zmagovalec je po klasični recepturi – resnica. Torej nosilec/ obličje simbola moči – Orakelj. Če gremo še korak nazaj – Čas. Seveda gre za vprašanje transcendence.

Omenjeno dramaturško zasnovo sem si sposodil na precej profan način, saj Orakelj privzame podobo obličja iz kakšnega B-movieja. Pred vedenjem je zaznavanje (estetsko). Estetsko biva pretežno na površini, zato smo ga združili s (po mojem mnenju) sorodno kvaliteto – površnim / površinskim humorjem. Videz (očiten, “očividen”, očem viden) pod kožo (podobe) postopna prehaja v bolj resno podrocje – strukturiranje: inženirsko izvedbo mehanizma / strukture gibanja izraza / obraza, dokler ne doseže ravni za strukturiranje interaktivne in avtonomne interpretacije vidnega in slišnega, ki je osnova za celovito odzivnost kibernetskega sistema. Za to je bilo potrebno poseči po računalniku, ki se že nahaja nekje na meji med materialnim in abstraktnim.

Osnova identificiranja so seveda oči, ki jih v našem (profaniziranem) načinu igrata TV zaslona, na katerih se sprehajata zenici. TV kamera spremlja položaj obiskovalca / obiskovalcev in s podatki krmili položaj zenice. Za zvočno odzivnost (za “vprašanja Oraklju”) skrbi mikrofon, ki ga na zelo neobvezen način intepretira isti računalniški program (Pure Data). Prerokbe (“resnice”) so sestavljene iz generiranih zvočnih sosledij, ki komajda spominjajo na govor, hkrati pa se zato že odmikajo od definicij glasbe. Resnica, ki jo Orakelj govori, ostaja zgolj estetska prvina.

Ker zagovarjamo tezo, da je Bog objektivizacija popolnega (božanskega) v človeku, ugotovimo, da na ta način človek pravzaprav išče odgovor/ resnico v samemu sebi. Nejasen, dvoumen odgovor, ki ga prejme, je najverjetneje enako nikakršnemu odgovoru – praznim besedam, dokler ga posameznik ne interpretira “po svoji podobi”. Posameznik se v iskanju pomena / resnice torej sooči s samim seboj. Bližnjice do pomenov / resnic so vere, teorije, žanri, stereotipi, …, ki pa so najbrž že prejšnji odgovori očeta / Oraklja (Drugega). Kaj je posameznik/ca sam po sebi? Neprizanesljiva podoba v zrcalu?

ORACLE

Dictionaries say:
Collaborative International Dictionary of English v.0.48 :
Oracle Or”a*cle, n. [F., fr. L. oraculum, fr. orare to speak, utter, pray, fr. os, oris, mouth]
[1913 Webster]
1. The answer of a god, or some person reputed to be a god, to an inquiry respecting some affair or future event.

WordNet (r) 2.0 (August 2003) :
oracle
1: an authoritative person who divines the future
2: a prophecy (usually obscure or allegorical) revealed by a priest or priestess; believed to be infallible.

Project ORACLE therefore touches quite a few meanings. The first is the projection of a father – of somebody (or something) that we relate to (with questions; as a referential field of knowledge and definitions of meanings), of somebody that we look at  (because his image is referential; a structure, symbolic field of power) and somebody that looks uppon us, from up above downwards – a supervisor; his look creates/ represents the symbolic field – the firm structure, the clear division between good and evil). On his (its) side is the knowing, the rule over past and present – the absolute.

On the other hand this archetypal symbol already incorporates the inability of interpretation of oracle (what was said), but which does not degrade it – it even constitutes it. Contrary to that – it degrades our (numerous) interpretations (->our Self), but which we “eventually/ inevitably/ in the end/ fatally” find out to be the truth. What was said becomes the truth. What was missing before was the right understanding (the right interpretation). The word becomes the “meat”.

Myth = meat?

The Oracle stories are classical archetypal dramaturgies, because the actors (the meanings)are maximally separated/ confronted, therefore a clash between them is inevitable.The winner is (classically) – the truth. This of course means that the winner is the bearer/ symbol of truth and power – the oracle (Oracle). If I go one level below that symbol – the time. And of course, this is the question of the transcendence.

 

Izvedba

Podoba Oraklja:
– se po izvedbi naslanja na pop-kulturne podobe/vzorce t.i. b-movie produkcije (gibljiva, groteskna, asimetrična, avtonomna)
– Orakelj z “očmi” spremlja gibanje obiskovalca (izvedemo z video kamero, oči sta dva TV zaslona, ki prikazujeta zenici očesa, ki spremljata gibanje obiskovalca)
– Orakelj s pomočjo infra-rdečega senzorja zazna gibanje človekovega telesa in se aktivira (začne usmerjati pogled, dihati, pod površino motorji oponašajo živo površino)
– Orakelj ima površino narejeno iz zmečkanega pakirnega papirja. Pred tem je bila možnost tudi časopisni papir, kar bi lahko odprlo nov prostor interpretacije:
medij = orakelj = resnica
– Kljub imenu (Orakelj ima v korenu besedo “govoriti”) je povedano dvoumno, zato nerabno, odprto za interpretacije. Govorjeno je le zvočno pretakanje, trobljenje, klokotanje, piskanje – a v grobem oblikovano, kot da gre za govor (torej zaporedje z vmesnimi premori). Na ta način se ognemo preveliki mimetičnosti, ki bi pozornost preveč prenesla zgolj na tehnično izvedbo.
– Orakelj ima v odnosu z obiskovalcem vlogo Očeta, zato mora izkazovati dokajšnjo avtonomijo in le pogojno posluša (razmerje med poslušanjem in avtonomnim govorjenjem Oraklja bo približno enako)
– z Orakljevo zmožnostjo sledenja obiskovalcu bo gledalec postavljen v središče  postavitve. To je individualizacija gledalca, saj ga Orakelj vidi – obiskovalec torej je vreden pogleda, komunikacije. Orakelj ga tudi sliši, gledalec naveže stik z Orakljem (zato kljub vsemu velika mera mimetičnosti izvedbe). Tu je tudi točka potujitve – gledalec mora verjeti, da nekdo čuti njegovo prisotnost – Orakelj drugemu podeli kredibilnost – obstoj.

Podoba in multiplicirana podoba gledalca (z zrcali):
– gledalec stoji pred oblicjem Oraklja, levo in desno od njega sta dve vzporedni zrcali. Gledalec vidi svojo prvo podobo in multiplicirano podobo zaradi dveh vzporednih zrcal
– multiplicirana podoba vnaša slehernikovo dimenzijo, ki se kaže tudi kot kolektivno
– paradoks se zdi, ker se na širšo raven multiplicira le podoba obiskovalca samega. Tudi to se da brati tako, da je širše človeško (humano) že v samem individuumu. Kar je najbrž jasno.
– Zrcala so seveda magični predmeti, vračajo posameznikovo podobo (“tako me  vidijo drugi; tak sem Jaz za Drugega”), skratka: pravo bogastvo psihoanalitskih pomenov.
– A zrcala vračajo podobo/ pogled le tedaj, ko jih gledamo. Še več: lažejo, saj kažejo zrcalno podobo. Zrcalna podoba torej ni Jaz, ampak je le podoba Jaza.
– In kaj se skriva za podobo?
– Za zrcali bomo obesili dve besedili: eno z naslovom “Resnica”, drugo z naslovom “Odločitev”. V teh dveh esejih bom razstavil koncepta Resnice (laži, interpretacije, zgodbe) in Odločitve (te maksimalno poenostavljene objektivizacije sicer neizmerno kompleksne miselne “poti”).

I borrowed the described dramaturgyvery profanely, since thje Oracle takes the image of a face from a B-movie. Before there is knowing, there is sensing (the aestetic). Aestetis lives on the top/ visual layer, so I combined it with (in my opinion) similar quality – the superficial humour. Below the “looks” there is structure and structuring: the engineering work with mechanism, the structure of moving face, the structuring of interactive and autonomous interpretation of what is “seen and heard”. This is the basic level of a wholly responsive cybernetic system. Of course I had to use computer algorytmic structures/ mechanisms – somewhere between the material and abstract world.

The basic of identification are eyes. Here they are just two symetrical computer monitors with moving images of eyeballs. Tracking is performed by a small webcam, acting also as a kind of third eye (itself a very strong symbol – the symbol of wisdom: as such it is the introspective quality – therefore it should be turned inwards, but this would ruin the functionality – and it is already another story…). Oracle listenes (microphones) and speaks. All programming was done using Pure Data software (PDP, GEM).

What is spoken (the truth) are relatively simple modulated sounds, lined up sequentially, and it does not resemble speech. At the same time they are not yet music. My definition of music is that it is functionally organized sound. Oracle’s spoken truth also exists only in the aestetic domain. Therefore as music? Here is a point for reflection: I can agree that aestetics does not bring knowing (they are, I think, contradictory values). So, how to project (from any part of Oracle) to a visitor a notion of Oracle knowing? Big problem.

The visitor however stands in front of Oracle and hopefully communicates (if it finds in Oracle a worthwhile partner) but on the both sides of Oracle there are big mirrors that reflect the visitors image back to him/ her.

Since I believe that the emergence of god can be attributed to the notion of the absolute/ perfect within the human itself and than externalized/ objectivized as God (again: good = god), I can in the above confrontation (and the mythological story) see the human individual’s struggle for some clear answers about himself. Since human know that human is not good, therefore god must be good. This is the reason for externalization.

But the God’s (Oracle’s) ambigious/ cryptic answer may be a symbol of a useless answer – empty words, until the individual interpretes it in “his/ her own image”. Here is the point of each individual’s search for truth and again a confrontation with himself. Religions, beliefs, theories, genres, stereotypes,… are just shortcuts to meanings/ truths. They are just some of the answers put forward by the symbolic father/ Other, … the Oracle.

“O resnici, svobodni volji in odločitvi”

“About the truth, free will and decision”

Projekt Orakelj sta podprla Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Produkcija Trivia. Koprodukcija Zavod K6/4 Kiberpipa in Galerija Kapelica.

Other projects by the same author: Biotope (1999), Sonic Point of View (2002), Aestetic Machines (2003) and Sound as Metaphore (2004)