 |
    
 |
Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana
opis
Ob stoletnici Mestne elektrarne ljubljanske je Tadej Brate zapisal:
»1. januarja 1898 je stolno mesto ljubljansko zažarelo v električni
svetlobi. Začel se je čas elektrifikacije, uvajanje vsega novega
in modernega. Brez elektrike si danes življenja pač ne moremo zamisliti.
Izumitelji so razvili nove naprave, stroje in prometna sredstva,
ki so razmere v obdobju elektrifikacije korenito spremenili.« Nekoč
revolucionarna tovarna pa je danes po zaslugi sinergije gospodarstva,
dediščine in politike zažarela z novimi vsebinami.
Ljubljanska mestna elektrarna, veličasten tehnični spomenik, je
eden redkih ohranjenih primerov industrijske arhitekture pri nas.
Od leta 1898, ko se je začel proces njene gradnje, je preživela
mnogo sprememb. Skladno z modernizacijo so jo posodabljali in razširjali
vse do konca druge svetovne vojne, ko je zastarelo tehnologijo zamenjala
toplarna na obrobju mesta.
Stavba je danes zaščitena kot kulturni, tehniški in zgodovinski
spomenik in je v lasti Elektra Ljubljana, ki je stavbo ob stoletnici
tudi temeljito prenovilo. Že v 80. in 90. so jo odkrili umetniki
in začeli ta zanimiv prostor napolnjevati z različnimi umetniškimi
vsebinami ter v njem izvajati performanse, čudovit volumen z lesenim
stropom je privlačil številne filmarje in videaste. Med prvimi so
bili Ema Kugler, Matjaž Berger in Enrique Vargas v okviru festivala
Exodos, v elektrarni pa je v koncu devetdesetih kar dvakrat gostoval
tudi mednarodni festival Mladi levi.
Druga prenova ljubljanske mestne elektrarne oziroma Stare mestne elektrarne- Elektro Ljubljana
je bila delo Ministrstva za kulturo, tako kot leta 1998, vodil pa
jo je arhitekt Matija Suhadolc. Dvorana, ki je bila slavnostno odprta
21. avgusta 2004 s festivalom Mladi levi, je odličen primer sodelovanja
politike, gospodarstva, dediščine in kulture, saj so Ministrstvo
za kulturo, Mestna občina Ljubljana in Elektro Ljubljana podpisali
sporazum o brezplačnem najemu SMEEL za potrebe sodobnih
uprizoritvenih umetnosti. Na javnem natečaju je zmagal zavod Bunker,
ki SMEEL zdaj programsko upravlja. Del stavbe je osrednja
dvorana z izredno lepim odrom, preddverje pa je ohranjeno kot muzejski
del, kjer je še vedno viden del dimnika, turbine in nekatere merilne
naprave elektrarne.
Program elektrarne je razdeljen v tri programske sklope. Program
umetniškega ustvarjanja sestavljajo vaje, predprodukcija in rezidenčni
programi. Drugi sklop je izobraževanje, ki ga sestavljajo različne
delavnice, seminarji, okrogle mize in predavanja. Tretji sklop pa
je predstavitveni oziroma umetniški programski del: domače in tuje
predstave ter festivali.
Stara mestna elektrarna_ Elektro Ljubljana je sedaj polno zasedena, v njej vadijo številne
skupine, potekajo različne delavnice, ki segajo od kulturnega managementa
do učenja plesnih tehnik, večere pa pogosto zapolnjujejo prestave
ali drugi multimedijski dogodki.
Posebnost SMEEL je tudi v tem, da ne gre za zapuščeno
stavbo, saj se z elektriko prav od tu napaja tretjina mesta. Gre
za dejansko sožitje električne in umetniške energije.
Ekipa zavoda Bunker se trudi, da bi v prihodnosti SMEEL
aktivneje vpela tudi v širši prostor mesta, saj bi se lahko z urbano
premišljenim kulturnim in umetniškim razvojem ta del Ljubljane vzpostavil
kot prava kulturna četrt, ki bi se začenjala z Metelkovo-mestom,
nadaljevala z Etnografskim muzejem, Staro mestno elektrarno- Elektro Ljubljanain se razširila
vse do Ljubljanice.
Elektrarna ponuja v tem mestu edinstven zgled v tujini že dolgo
uveljavljene prakse spreminjanja atraktivnih industrijskih objektov
v kulturne centre.
|
| |
|
|
