Stara elektrarna arhiv
Kalle Nio, WHS: ODHOD (FI)
Ženska in moški v zapletenem razmerju. Zmedena stojita na odru, obkrožena z oblekami, v upanju, da rešita nesporazum. Njuna čustva in misli so izraženi skozi gibanje teles in oblek, ki živijo popolnoma svoje življenje. Črno-bela kinematografska estetika predstave si sposoja inserte iz filmov Michelangela Antonionija in brska po vprašanjih tujosti, absurda in šumov v komunikaciji med posameznikoma. Dogajanje prikliče občutek lebdenja v sanjah in popolno iluzijo ter sproža edinstveno gledališko izkušnjo, v kateri se prepletejo cirkuške, čarovniške, plesne, zvočne in vizualne prvine.
V okviru Mednarodnega festivala Lutke 2016. Več …
Hotel Modern: TABORIŠČE (NL)
Foto: Leo Van Velzen
Arbeit macht frei. Navaden dan v koncentracijskem taborišču Auschwitz. 3500 za prst velikih lutk iz žice, gline in blaga oživi na maketah preobljudenih barak,
med tračnicami, bodečimi žicami, opazovalnimi stolpi. Vedno znova prihajajo novi, ki bodo kmalu izginili v plinskih celicah. Tovarna smrti – stroj za ubijanje – deluje brezhibno, rutinirano in brez zapletov. In ob vsem tem ptičje petje v prelepem sončnem dnevu. Igralci se gibljejo nad in med nemimi razosebljenimi bitji brez imen ter s kamerami kot božjim
očesom snemajo vse, kar se dogaja. Žrtve spremljajo vse do njihovega konca. Več …
V okviru ISKER predstavljamo VN Lab: CUKER
Kdaj se sladkor spremeni v strup? Kdaj se ideja spremeni v opij? Zakaj preteklost nikoli ne mine? Zakaj je prepovedano tako sladko? Zakaj potrebujemo meje, da bi bili svobodni?
Po šestih delavnicah v šestih mesecih, po veliko poskusih, idejah, vprašanjih in dvomih, po dolgih pogovorih in poglobljenih feedbackih, po premisleku o tem kaj in zakaj danes uprizarjati, je šest trmastih in odločenih perfomerjev našlo dovolj tehtne razloge za svojo odločitev, da stopijo na oder in se izpostavijo pogledu kritičnega gledalca. Več …
Jan Rozman: SENZASENSO
Foto: Matija Lukić
SENZASENSO je prostor, kjer ne najdem pomena. SENZASENSO je stanje nemira, ki ne vodi nikamor. SENZASENSO je ideja, ki se je ponesrečila. SENZASENSO je misel, ki razpada. SENZASENSO je trenutek, ko izgubim nadzor. SENZASENSO je predstava o norosti.
SENZASENSO je predstava, ki ustvarja paralelni svet današnji naravni resničnosti. Predstava poskuša ustvariti eko-futuristični prostor, kjer je človeško bitje umeščeno ob bok abstraktnim bitjem, ki vznikajo iz nastale pokrajine. Na humorno-metafizičen način prevprašuje nastanek vesolja iz niča, evolucije življenja iz nežive materije ter (ne)zmožnost pristnega sobivanjskega razmerja med človekom in naravo. Več …
Matjaž Farič: RDEČA – SLED
Foto: Matej Fišer
Rdeča. Kot Rdeča nit? Prešolsko. Kot Rdeča kri? Prepatetično. Kot Rdeča zvezda? Prepolitično. Rdeča… Rdeča kot meso. Tisto iz česar smo sestavljeni. Tisto kar nam omogoča da premikamo, tudi meje. Tisto iz česar so sestavljeni vsi organi, ki nam omogočajo neponovljive zaznave tega sveta. Na primer vonj, vonj po mesu – človeku, ki ti sedi nasproti. Meso ni lepo, estetsko, dovršeno in ne vzbuja lagodja, je pa čvrsto, vzdržljivo in pokonci drži hrbtenico.
Kaja Lorenci: MORDA NA VIDEZ KDAJ KOT VSI LJUDJE
V predstavi Morda na videz kdaj kot vsi ljudje Kaja Lorenci razmnoži formo dueta z različnimi plesnimi nalogami in konfiguracijami, pri čemer je duet zamejen z dvema možnima koreografskima kontrastoma: solom kot plesnim samogovorom plesalke, kar je nekakšen predpogoj za vstop v komunikacijo z drugim, ter skupinsko koreografsko konfiguracijo, v kateri dueti vstopijo v svojo nerazločljivo mnoštvo. Več …
Simone Aughterlony & Phil Hayes: POKAŽI IN POVEJ (DE/CH/GB)
Foto: arhiv Društva Mesto žensk
Pokaži in povej je eksperiment, ki izziva krhko ravnotežje med tistim, kar je izrečeno, in tistim, kar je narejeno. Phil Hayes in Simone Aughterlony upoštevata domnevno hierarhijo med omenjenima načinoma komunikacije in vzpostavita dialoško prakso, v kateri imata zaznavanje in ugotavljanje smisla enakovreden status. Več …
Simone Aughterlony & Nic Lloyd: POSMRTNO ŽIVLJENJE (DE/CH/GB)
Foto: arhiv Društva Mesto žensk
Posmrtno življenje je drugi duet v trilogiji, ki označuje biografijo telesa z eksistencialnimi stanji: njegova prisotnost v mesu in krvi, post mortem in v luči (ne) mogočih prihodnosti. V Posmrtnem življenju sta performerja videti kot zmešani po-telesi, prikazni, ki strašita, kar je dobesedno druga stran prostorskega načrta, kjer je bil odigran prvi duet Pokaži in povej. Več …
Simone Aughterlony & Hahn Rowe: BIOFIKCIJA (DE/CH/US)
Foto: arhiv Društva Mesto žensk
Biofikcija je redka ljubezenska zgodba med mnogimi, nepričakovana poseka v divjini, ki ponuja pogled od blizu na zbir človeškega in ne-človeškega in njunih afektov. Iz prevpraševanja vibrirajoče snovi vznikne koreografska pesnitev, ki je hkrati previdna in skrajno libidinalna. Več …
Ana Dubljević in Milan Marković Matthis: JAGODNA POLJA ZA VEDNO (RS)
Foto: arhiv Društva Mesto žensk
Kratek performans o drugi strani evropske kulturne identitete.
Katere so vrednote, h katerim danes stremi Evropa? Kaj je tisto, kar združuje teh osemindvajset različnih držav, številne jezike, vere in prostore kulturne dediščine? Več …