Stara elektrarna arhiv
Tony Chakar: O MOŽNOSTIH, ODUČENJU, RAZVELJAVITVI
26. 8. 2016
11:00 - 13:00
Foto: arhiv Tonyja Chakarja
Petek, 26. avgust, 11.00–13.00
Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana
V kakofoniji političnih ideologij in narativov včasih omahujemo, kaj verjeti, kako strukturirati svoj svet. Ampak morda iščemo red ali celo »resnico« in posledično tudi rešitve težkih situacij na napačni osnovi. Namesto iskanja prave ideologije, pravega narativa, mitologije, ki bo ustrezala našemu vrednotnemu sistemu, moramo razsuti vse in začeti na novih temeljih. Kako lahko »novo« vznikne iz nenehnega ponavljanja »starega«? Če v tem kontekstu razmišljamo o umetnosti: mogoče je čas, da o umetnosti nehamo misliti kot o ogledalu družbe, kot generatorju novih narativov, in mislimo umetnost kot del sistema, ki je zgrajen na napačnih temeljih. In njen potencial leži v zanikanju vsega znanega. Predavanje bo alegorično, Chakar bo svojo misel razvil iz analize Fairuzove navidezno romantične pesmi.
Tony Chakar je libanonski arhitekt, umetnik in pisec. Pripada generaciji libanonskih umetnikov in mislecev, katerih razmislek o konfliktih današnjega sveta vznika iz razumevanja, kako gledamo, kako smo naučeni, da vidimo, in kako se lahko odučimo stvari, ki smo jih naučeni. Njegova platforma je spomin kot performativna praksa. Chakarjevo delo poskuša presegati tradicionalni arhitekturni fokus z vključevanjem literature, filozofije in teorije.
Pogovor po predavanju bo moderiral: Istvan Szakats
Crvena: IZREDNO STANJE
Foto: Zoran Kanlić
Petek, 26. avgust, 17.00–18.00
Projektni prostor DUM
Nestabilnost in negotovost se kažeta kot trenutno univerzalni stanji sodobnega človeškega obstoja. Z Naomi Klein v mislih lahko trdimo, da se je izredno stanje razširilo iz postkatastrofičnega preurejanja političnih mitologij in razmerij moči v razumevanje, da je sedanje stanje stvari drugačne narave in se hrani v bolj splošnih spremembah skupnosti. Eden izmed načinov, ki bi lahko opisal stanje, je erozija družbenih ureditev, ki so temeljile na ureditvah nacionalnih držav. Čeprav je država še vedno dominantna ureditev, se vedno bolj kaže kot nemočna pri vzdrževanju reda. Zato so družbe in posamezniki v družbenih odnosih vedno bolj izpostavljeni prekarnosti in fluidnosti. V tem prikritem predavanju bomo z različnimi metodami raziskali možne in protiintuitivne poti, kako bi lahko na novo vzpostavljali družbene odnose in kako bi lahko te procese uporabili kot silo za spremembe in emancipacijo ter tako nadomestili konservativizem in nasilje, ki sta se artikulirala kot parametra sedanjih prevladujočih odgovorov na trenutne izzive.
Crvena (Rdeča) je bosanski kolektiv, ki deluje na poroznih terenih aktivizma, teorije, feminizma, umetnosti, publiciranja in skupnega dela.
»To ni zgodba o revoluciji, politični stranki, šminki ali kaj jaz vem. CRVENA RDEČA je edina prava barva in hkrati prva barva, ki jo je človek odkril. RDEČA je barva krvi in ognja, močnih čustev, ljubezni in barva alarma. RDEČA je prav tako barva moči in energije, ki jo občutimo vsakič, ko delamo skupaj. In tako so se pod imenom Društvo za kulturo in umetnost CRVENA zbrale umetnice, zgodovinarke kulture, feministke, kustosinje, fotografinje, inženirke, ekonomistke, pesnice, pevke, novinarke, glasbenice in DJ-ke, pisateljice, sociologinje, aktivistke in vseh takšnih vrst Bosanke in Hercegovke.« (Danijela Dugandžić Živanović).
ZAJTRK Z UMETNIKI
Dobro izhodišče za spoznavanje lokalne umetniške scene je neformalno druženje z lokalnimi umetniki. In kaj je boljšega kot druženje ob umetnosti in hrani?
Vabljeni na zajtrk!
Foto: Urška Boljkovac
Sobota, 27. avgust, 9.30–10.45
prostoRož collective: Zajtrk v Knjižnici reči, zbirno mesto: hotel Park
Ekipa kolektiva prostoRož ustvarja javne prostore prijetne in domačne, sploh za lokalce. Del strategije v Savskem naselju je vzpostavitev Knjižnice reči. Zajtrk v Savskem bo uvod v dan sredi knjižnice brez knjig – samo orodje, igrače, gospodinjski aparati … ob pogovoru o aktivnostih prostoRoža in prihodnjih načrtih.
Kitch: Zajtrk v parku Tabor, zbirno mesto: park Tabor
Tandem Kitch se od leta 1999 upira kategorizacijam, gibajoč se med performansom, teorijo in estetiko trasha. V zadnjem performansu Prisega prisega na strategijo kafanskega uprizarjanja. V jutru po prvem dnevu konference vas Kitch vabi na veganski zajtrk v park Tabor, kjer lahko pozdravite posledice prejšnjega dne in se pripravite na novega, skupaj z izkušenima umetnikoma, mislecema, aktivistoma, kuharjema …
Helena Tahir: Zajtrk v DobriVagi – umetnost na kilo, zbirno mesto: DobraVaga
Helena Tahir je mlada vizualna umetnica; njeni glavni mediji si tisk, risba, slika in analogna fotografija. Je ena izmed tistih mladih slovenskih umetnic, ki jih moramo spremljati; zadnje tri mesece je imela odprt atelje v DobriVagi, novoodprti galeriji, kjer prodajajo umetnost na kilo. Vabi vas na zajtrk v svoj odprti atelje, ravno pod ljubljansko največjo tržnico.
Mare, Olja & Veno Bulc: Zajtrk doma, zbirno mesto: Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
Mare Bulc je slovenski gledališki režiser in performer, ki se rad odpravi na vse gledališke terene: od neodvisnih odrov do repertoarnih gledališč, od dramskega gledališča do uprizoritev, kjer skupaj z ekipo začne z nule, trenutno pa v Lutkovnem gledališču Ljubljana režira predstavo po kultni knjigi Tajno društvo PGC. Ima dva otroka: Olja ima deset let, Veno pa dve leti. Gostili vas bodo pri sebi doma in skupaj boste jedli njihov tradicionalni sobotni zajtrk.
Prijava na info točki v Stari mestni elektrarni. Rezervacije so obvezne.
Mitja Velikonja & Sandi Abram: KO ZIDOVI SPREGOVORIJO: IDEOLOGIJA GRAFITOV IN ULIČNE UMETNOSTI V LJUBLJANI
Foto: Abram
Sobota, 27. avgust, 11.00–14.00
Prešernov trg pri lekarni
Nedavno je Mestna občina Ljubljana začela vojno proti vandalizmu s kampanjo »Človek, čuvaj svoje mesto, samo eno imaš.«. Apelirajo tudi na prebivalce mesta, da poročajo o vandalizmu, in dodelili so nekaj površin, na katerih so grafiti dovoljeni. Namesto da bi mesto prisluhnilo, kaj grafiti sporočajo, jih omejujejo na vandalizem in na kontrolirane površine, kjer sta svoboda govora in svoboda umetnosti sponzorirani, nadzorovani, na kratko – legalni.
Sandi Abran in Mitja Velikonja nas bosta peljala na sprehod od grafita do grafita po Ljubljani. Skupaj z nami bosta skušala brati oziroma razbrati ideologije iz različnih grafitov. Poleg estetskih bomo največ pozornosti posvetili političnim implikacijam teh »urbanih fresk« in poskušali razmišljati o večno vprašljivem razmerju med umetnostjo in politično ideologijo na ulicah: ali grafiti samo reproducirajo ali konfrontirajo trenutne dominantne ideologije, kdo/zakaj/kako jih (de)konstruira? So te podobe znak soglasja ali nesoglasja? Kako – na primer – nedavna »begunska kriza« odseva na ulicah? Kaj nam grafiti govorijo o politični krajini Slovenije? Na kratko – kaj nam govorijo ljubljanski zidovi?
Mitja Velikonja je redni profesor na Katedri za kulturologijo in predstojnik Centra za proučevanje kulture in religije. Njegove glavne raziskovalne teme vključujejo nove tranzicijske ideologije, subkulture in urbane kulture, kolektivni spomin in postsocialistično nostalgijo. Trenutno ga zanimajo ideološke dimenzije in politični potenciali sodobnih grafitov in ulične umetnosti: od tistih nogometnonavijaških do (anti)nostalgičnih, od grafitarskih bitk različnih političnih skupin do – v zadnjem času – pro/kontra begunskih.
Sandi Abram je raziskovalec grafitov in ulične umetnosti, ustanovil je tudi dnevno ljubljansko vodstvo po grafitih. Njegova diplomska naloge je bila »Od Grafita do grafita: ulične kreativnosti v primežu inkorporacijskih praks«. Bil je tudi sourednik dvojne številke Časopisa za kritiko znanosti o grafitih in ulični umetnosti. Njegovo raziskovanje se osredotoča na (re)apropriacijo javnih prostorov, sodobne potujoče obrtnike, neinstitucionalne umetniške in artivistične prakse s posebnim poudarkom na urbani ustvarjalnosti in ulični kulturi.
Maja Smrekar: NOVE DIMENZIJE “NARAVNEGA”
Foto: Borut Peterlin
Sobota, 27. avgust, 15.00–16.30
Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana (odhod z avtobusom ob 14.45 izpred Stare mestne elektrarne)
Umetnica Maja Smrekar raziskuje in povezuje dve krovni temi: paralelno evolucijo v razmerju volk – človek – pes in šesto veliko izumiranje vrst na Zemlji. Paradigmo t. i. biomoči, ki zajema preizpraševanje koncepta življenja, med drugim obravnava skozi diskurze o hibridnem sorodstvu (Haraway) in animalizaciji človeka (Deleuze – Guattari, Agamben). Ti biotehnologijo, globalne ekonomije in ideologije humanitarnosti obravnavajo kot odvode procesov, znotraj katerih človeštvo dosega nove dimenzije »naravnega«. Glede na to, da živimo v času, v katerem smo dosegli raven totalnega upravljanja (človeškega) življenja, se bomo v pogovoru spraševali, ali lahko človeštvo sploh še mislimo znotraj paradigme razsvetljenstva, ki človeka prepozna ravno po tem, da ga razlikuje od živali?
Maja Smrekar je diplomirala na Oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, trenutno pa končuje magistrski študij na Oddelku za nove medije. Smeri njenega raziskovanja temeljijo na fenomenologiji percepcije in koncepta življenja. Zadnja leta med drugimi sodeluje z Galerijo Kapelica in Aksiomo, s katerima je razvila projekte, ki povezujejo križanje humanističnih in naravoslovnih znanosti v interdisciplinarna umetniška dela. Maja Smrekar živi in dela med Ljubljano in Berlinom.
Pogovor bo moderirala Mojca Kumerdej.
Maria Lucia Cruz Correia: OBDOBJE POSTANTROPOCENA: EVOLUCIONARNA PERSPEKTIVA PRIHODNJE ZAKONODAJE O PODNEBNIH SPREMEMBAH
Foto: arhiv Marie Lucie Cruz Correie
Sobota, 27. avgust, 17.00–18.30
Mestna občina Ljubljana, velika sejna dvorana
Smo ljudje za vedno spremenili planet? Potrebujemo novo zakonodajo za prilagoditev dobi po antropocenu? In če shemo apliciramo na pravo, če bi lahko predlagali nov pravni red glede okolja in narave: če je »zločin« ekocid, kdo bi bile žrtve? Ljudje ali neljudje? Kdo so storilci? Kdo priče? Kako bi lahko v prid reševanju ekološke krize spremenili zakonodajo?
Maria Lucia Cruz Correia bo skupaj s Katjo Eman razmišljala o možnem izstopu iz antropocentričnega diskurza v pogovoru o legalnem vidiku. Zakonodaja je oblika družbene pogodbe, dogovora. Ampak najbrž je čas za nov dogovor – če neljudje nimajo glasu (vsaj ne takšnega, ki bi ga ljudje lahko slišali), kako skleniti nov dogovor? Kdo vzpostavi nova razmerja in njihovo regulacijo z zakonom?
Portugalska umetnica Maria Lucia Cruz Correia je diplomantka grafičnega oblikovanja ter magistrica naprednih uprizoritvenih in scenografskih študij, trenutno vpisana na podiplomski program umetnosti, medijev in multimedijev Transmedia na visoki šoli za umetnost LUCA. Njeno delo zaznamuje posluh za okoljske tematike, ki se jih pogosto loteva v sodelovanju s profesionalci zunaj krogov umetnosti, največkrat znanstveniki in aktivisti. V njenih projektih so v središču pozornosti potenciali za temeljne spremembe: v iskanju utopične zdravitve predlaga akcije, ki se stapljajo s kliničnimi vprašanji o naravi človeške izkušnje. Razvija taktike participatornega performansa ter ustvarja lastne platforme za skupno artikulacijo radikalnega mišljena o celjenju, sobivanju in soudeležbi.
Waldemar Tatarczuk: GOR (PL)
Foto: Waldemar Tatarczuk
Sobota, 27. avgust, ob 20.00 – 20.20
Preddverje Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana
Kolektivni spomin biva v dveh velikih narativih: zgodovini in mitologiji. Ampak z obema je ravno tako kot z osebnimi spomini, opustili smo bitko za objektivnost, za resnico ali za eno samcato verzijo. Kaj pa osebni spomini in njihov odnos s kolektivnim spominom?
Spomin je večna enigma. Kljub temu da znanost polagoma razkriva njegove zakonitosti in postopke, še vedno ostaja na pol skrivnosten proces, v katerem se podatki, ki se vtiskujejo v nas, v času budnosti pretvarjajo v podatkovne zbirke in še bolj zanimivo – vpenjajo v zgodbe. Morda pa je spomin podoben ravno umetniškim postopkom.
Waldemar Tatarczuk je poljski umetnik, trenutno živi v Lublinu. Je performer, ustvarja instalacije, je tudi kurator in ustanovitelj Performance Art Centra v Lublinu ter direktor Galerije Labirint (Galeria Labirynt). »Glavna materija mojih performansov je spomin. Spomin kot fenomen in tudi spomin, ki je del predmetov, sledi, ki ostanejo. Spomin, ki se nanaša na preteklost in je hkrati v nasprotju s sedanjostjo. Vprašanja sledi, ki ostajajo, kam pravzaprav se nastanijo njihove raze. Nanašajo se tudi na to, kar ostaja po vsakem dogodku. In tudi na to, kako spomin doživlja preobrazbe, kako se spomini zabrišejo, so predrugačeni, kako jih zamenjajo drugi, bolj živi.«
 |
 |
 |
 |
 |
Anestis Azas & Prodromos Tsinikoris: ČISTO MESTO (GR)
Foto: Christina Georgiadou
Ponedeljek, 22. avgust, ob 19.30
Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
Anestis Azas in Prodromos Tsinikoris, režiserja, oba razpeta med Grčijo in Nemčijo, se s predstavo odzivata na dikcijo »čiščenja«, ki je vzniknila na vrhu krize v Grčiji in za vso »umazanijo« krize krivila migrante. Dikcijo sta vzela dobesedno in si poskušala odgovoriti, kdo res čisti mesto. Tako je nastala dokumentarna predstava s petimi čistilkami, ki so v Grčijo prišle iz Albanije, Južnoafriške republike, s Filipinov, iz Bolgarije in Moldavije.
Predstava o nevidnih delavcih tega sveta, ki držijo svet v tirih, obenem pa plačujejo dolg družbe – najprej za blaginjo grške družbe, v katero so prišle, potem pa seveda plačajo še najvišjo ceno nedavne grške krize, ki najprej udari po njih. Grenka predstava, a vseeno polna humorja, saj je njihova vitalnost neuničljiva – svojo žrtev namreč prevedejo v investicijo v prihodnje generacije: svoje otroke. Neka univerzalnost je v njihovih usodah, ne zato, ker je poklic čistilke znan po vsem svetu, ampak zato, ker v njihovih položajih zlahka prepoznamo lastne zgodbe.
Raziskava, besedilo in režija: Anestis Azas, Prodromos Tsinikoris
Nastopajo: Mabel Matchidiso Mosana, Rositsa Pandalieva, Fredalyn Resurreccion, Drita Shehi, Valentina Ursache
Dramaturgija: Margarita Tsomou
Scenografija in kostumografija: Eleni Stroulia
Asistentka scenografije in kostumografije: Zaira Falirea
Oblikovanje svetlobe: Eliza Alexandropoulou
Glasba: Panagiotis Manouilidis
Video: Nikos Pastras
Asistenta režije: Ioanna Valsamidou, Liana Taousiani
Producent: Vasilis Chrysanthopoulos
V videu nastopa: Nelly Kambouri
Izgradnja lutk: Yiannis Katranitsas
Koprodukcija: Onassis Cultural Centre – Athens, Goethe-Institut (v okviru projekta EUROPOLY)
Podpora za gostovanje: Onassis Culturall Centre – Athens
75 min
Predstava je v grščini s slovenskimi in angleškimi nadnapisi.
Prevod predstave: Polona Vozel
Ogled predstave je brezplačen, veseli pa bomo, če nas podprete s prostovoljnimi prispevki. Priporočamo rezervacijo vstopnic: info@ljudmila.org/~bunker/, +386 51 269 906.
 |
 |
 |
|
Encyclopédie de la parole / Joris Lacoste: SUITA ŠT. 2
Foto: Jose Caldeira
Nedelja, 28. avgust ob 21.00
Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
Mladen Dolar je filozofsko raziskoval glas onkraj smisla, onkraj estetskega ugodja, onkraj prisotnosti, glas kot objekt, ki biva v vmesnosti, med zunaj in znotraj, med telesom in dušo, med naturo in kulturo. Glas prepozna kot simptom, da bivajoče ni sklenjeno v sebi, da je torej v razcepu s seboj.
Natančno po tem terenu vmesnosti ali razcepljenosti, kjer glasovi niso samo prenosniki pomenov, smisla, niso pa tudi samo estetizirani v »glasbo«, torej glas ni vezan niti samo na misel – sporočilo, niti samo na telo – zvok, se giblje cikel štirih koralnih suit Jorisa Lacosta, ki gradivo jemlje iz Enciklopedije besed, kolektivnega projekta zbiranja različnih oralnih form. Prva v ciklu, Suita št. 1 ABC, je bila osredotočena na primere, ki so iz registra osnovnih primerov človekovega govora: kako se naučimo govoriti, kako blebetamo, uživanja v neznanih jezikih, uživanja v govoru samem. Suita št. 2, ki jo je Lacoste ustvaril skupaj s Pierre-Yvesom Macéjem, pa so besede v akciji; od najintimnejših do notoričnih, v celotnem registru čustvenih stanj in spet … v različnih jezikih. Če je bila prva suita simfonija, je druga sonata – v izvedbi petih izjemnih performerjev.
Koncept: Encyclopédie de la parole
Kompozicija in režija: Joris Lacoste
Glasba: Pierre-Yves Macé
Nastopajo: Vladimir Kudryavtsev, Emmanuelle Lafon, Nuno Lucas, Barbara Matijević, Olivier Normand
Asistentka in sodelavka: Elise Simonet
Oblikovanje svetlobe in videa, tehnični direktor: Florian Leduc
Ton: Stéphane Leclercq
Kostumografija: Ling Zhu
Video koder: Thomas Köppel
Asistent videa: Diane Blondeau
Prevod in produkcija: Marie Trincaretto
Lektura in popravki: Julie Etienne
Učitelji za glas: Valérie Philippin et Vincent Leterme
Učitelji za jezik: Azhar Abbas, Amalia Alba Vergara, Mithkal Alzghair, Sabine Macher, Soren Stecher-Rasmussen, Ayako Terauchi Besson
Povabljeni zbiralci arhiva: Constantin Alexandrakis, Mithkal Alzghair, Ryusei Asahina, Adrien Bardi Bienenstock, Judith Blankenberg, Guiseppe Chico, Manuel Coursin, David-Alexandre Guéniot, Léo Gobin, Haeju Kim, Monika Kowolik, Federico Paino, Pauline Simon, Ayako Terauchi Besson, Helene Roolf, Anneke Lacoste, Max Turnheim, Nicolas Mélard, Tanja Jensen, Ling Zhu, Valerie Louys, Frederic Danos, Barbara Matijevic, Vladimir Kudryavtsev, Olivier Normand, Nuno Lucas
Produkcija in administracija: Dominique Bouchot, Marc Pérennès
Razvoj projekta: Judith Martin, Ligne Directe
Produkcija: Echelle 1:1 (s podporo Ministère de la Culture et de la Communication /DRAC Ile-de-France).
Koprodukcija: T2G Théâtre de Gennevilliers/Festival d’Automne à Paris, Asian Culture Complex – Asian Arts Theater Gwangju, Kunstenfestivaldesarts, Théâtre Vidy-Lausanne, Steirischer Herbst Festival, Théâtre Agora-Seinendan, La Villette – résidences d’artistes 2015, Théâtre national de Bordeaux en Aquitaine, Rotterdam Schouwburg, NXTSTP (s pomočjo Creative Europe Program) in s pomočjo francoskega inštituta ter programa Théâtre Export in CIRCLES, Nouveau Théâtre de Montreuil, l’Usine, Scène conventionnée – Tournefeuille.
Creation Kunstenfestivaldesarts, Brussels, May 2015.
85 min
Predstava je v različnih jezikih z angleškimi nadnapisi.
Ogled predstave je brezplačen, veseli pa bomo, če nas podprete s prostovoljnimi prispevki. Priporočamo rezervacijo vstopnic: info@ljudmila.org/~bunker/, +386 51 269 906.
  |
Penny Arcade: HREPENENJE TRAJA DLJE (US)
Foto: arhiv Penny Arcade
Nedelja, 21. avgust, ob 20.00
Ponedeljek, 22. avgust, ob 21.30
Gledališče Glej
Penny Arcade je prava superzvezda Warholove Tovarne. Ker ni samo slehernica iz Warholove napovedi, da bo vsak dočakal svojih 15 minut slave, je še vedno videti kot milijon dolarjev, njene predstave, pesmi, teksti in javna pojavljanja pa so zmes dovtipnosti, humorja in pronicljivega razumevanja človeške biti. Polna je enovrstičnic, kot so »Povprečnost je nova črna« (Mediocrity is the new black.), »Upanje ubija« (Hope is a killer.), »Nimam otrok. Ne jemljem talcev.« (I didn’t have children. I don’t take hostages.).
Spomin nas rad ukane in nam preteklost slika lepšo, kot je bila. A Penny Arcade ni mogoče ukaniti. Videla in doživela je vse, a vedno obdržala distanco. Ko govori o preteklih desetletjih, jih tako v najboljši stand-up maniri smeši in secira obenem. Tudi ko tarna nad spremembami, tega ne počne z vidika zagrenjenosti, ampak zato, ker bi mladim generacijam privoščila isto, kar je imela ona: polno, svobodno in sočno življenje. Legenda v živo, v dialogu z rokenrol glasbo preteklih desetletij.
Zasnova, besedilo in izvedba: Penny Arcade
Sorežija in oblikovanje: Steve Zehentner
Produkcija: London Artists Projects
70 min
Predstava je v angleščini.
Ogled predstave je brezplačen, veseli pa bomo, če nas podprete s prostovoljnimi prispevki. Priporočamo rezervacijo vstopnic: info@ljudmila.org/~bunker/, +386 51 269 906.
