Stara elektrarna arhiv

Allan Sekula & Noël Burch: POZABLJENI PROSTOR film (NL)

Pozabljeni prostor je zadnji filmski projekt Noëla Burcha, filmskega teoretika in filmarja, ter Allana Sekule, fotografa, pisca, kritika in tudi filmarja, katerega ustvarjalni in raziskovalni opus zaznamujejo »imaginarne in materialne geografije razvitega kapitalističnega sveta«. Predstava Said to Contain transport, logistiko in sodobni kapitalizem zagrabi skozi optiko kontejnerja in z gledališkimi sredstvi, Pozabljeni prostor pa se iste teme loti s filmskimi sredstvi. Poetičen filmski esej, ovenčan z beneškim levom, ki nam predstavi tisto, kar očem sicer ni skrito, je pa odmaknjeno našem pogledu.

Režija: Allan Sekula & Noël Burch
Producenta: Frank van Reemst, Joost Verheij
Koproducenta: Vincent Lucassen, Ebba Sinzinger
Scenarij: Allan Sekula & Noël Burch
Direktorja fotografije: Attila Boa, Wolfgang Thaler
Zvočna inženirja: Eckehard Braun, Joe Knauer
Oblikovanje zvoka: Mark Glynne
Glasba: Riccardo Tesi & Louis Andriessen
Montaža: Menno Boerema
Produkcija: Doc.Eye Film
Koprodukcija: WILDart FILM

Foto: Pozabljeni prostor

Film je v različnih jezikih z angleškimi podnapisi.

113 minut

Daniel Wetzel (Rimini Protokoll): EVROS WALK WATER 1 & 2 (DE)

Daniel Wetzel je del kolektiva Rimini Protokoll, ki ga pri nas že poznamo, saj smo gostili že štiri njihove projekte. Wetzel, Stefan Kaegi in Helgard Kim Haug so kolektiv ustanovili po skupni izkušnji gledališke šole v Giessnu. Znani so kot (so)ustanovitelji gledališkega trenda resničnosti, njihova dela z različnimi inovativnimi gledališkimi prijemi omogočajo nove perspektive tega, kar beremo kot resničnost.

Wetzel za izhodišče predstave Evros Walk Water 1 & 2 vzame dvoje: triminutni komad Johna Cagea Water Walk, v katerem ustvarja glasbo na setu banje, tranzistorjev, lonca na pritisk, plastične račke … Evros iz naslova predstave pa je reka, ki ločuje Grčijo od Turčije, mejo »Evrope«. Wetzel je namreč v Atenah sodeloval z osmimi fanti, ki so s čolnom prišli v Grčijo iz Iraka, Afganistana, Sirije. Teh osem najstnikov ne more priti k nam na gostovanje, zato njihove zgodbe (o katerih se med sabo nikoli ne pogovarjajo) v obliki zvočnih zapisov zamenjajo zvoke skladbe Water Walk. Šestkrat izvedeni Walk Water postane igrišče za občinstvo, kjer v formatu Cageevega igrivega komada prisluhnemo zgodbam in se hkrati igramo z njimi. Ustvarjamo glasbo v Cageevem duhovitem slogu. Drugi del predstave pa preslika zgodbo v sedanjost. Najstniki so zrasli, nekateri so za življenje izbrali druge kraje po Evropi, zato se instrumenti spremenijo, kot se spremeni zvok njihovega koncerta, ki ga izvajamo.

Nastopajo: Abel, Aron, Ehsan, Jawad, Jined, Massoud, Moussa, Omer, Sowie
Angleška verzija: Andreas, Dennis, Elektra, Maria, Nefeli, Orfeas, Thodoris
Koncept in režija: Daniel Wetzel
Dramaturgija: Ioanna Valsamidou
Raziskava: Konstantinos Kallivretakis, Ioanna Valsamidou, Nefeli Myrodia, Margarita Gerogianni
Oblikovanje scene: Adrianos Zacharias, Magda Plevraki, Maria Kakaroglou
Zvok: Peter Breitenbach, Lampros Pigounis, Panos Tsagarakis
Oblikovanje svetlobe: Guy Stephanou, Michalis Kloukinas, Martin Schwemin
Svetlobni objekti: Guy Stephanou, Michalis Kloukinas
Video: Ehsan
Flavta, kaval: Dimitris Brendas
Prevod: Bakar Albakar, Abbas Golbas
Producenti: Violetta Gyra, Juliane Männel, Heirdun Schlegel, Charlotte Streck
Asistent produkcije: Kostas Valsamidis
Produkcija: Rimini Apparat, Onassis Cultural Centre / Fast Forward Festival
Koprodukcija: HAU Hebbel am Ufer
S pomočjo: Berlin Senate Department for Culture and Europe – Department of Culture
Zasnovano na: Evros Walk Water – v koprodukciji: TAK Liechtenstein, Schloßmediale Werdenberg, Rimini Apparat

Foto: Daniel Wetzel

Predstava je v angleščini.

90 minut

FPZ Z’borke: koncert (SI)

V Sloveniji je fenomen zborovskega petja že skoraj legendaren; vsaka šola, vsaka vas ima pevski zbor in ta ne manjka na nobeni šolski ali državni proslavi, na nobenem slavju ali pogrebu. A zadnja leta zborovsko petje doživlja preporod – zbori polnijo največje dvorane, navdušujejo vse generacije in novi zbori vznikajo v vseh registrih: od entertainmentskih čudes, nove popularnosti partizanskih zborov vse do zbora, ki ga letos gostimo na Mladih levih – Feminističnega pevskega zbora Z’borke.

Z’borke se s pesmijo borijo, da bi bil glas feminizma bolj slišan – da bi prišel na prave ulice, v prava ušesa in pa da bi se slišale ženske avtorice. Izvajajo tudi feministično himno Hrabra feministka, včasih prepesnijo kakšno popularno pesem in z novim besedilom spremenijo sporočilo hopsajočih patriarhalizmov. S pesmijo pa ne dvigujejo morale za boj samo soborkam in soborcem, ampak tudi sebi. Prelepa manifestacija prelitja močnih sporočil v umetnost, opolnomočenje skozi umetnost. Prave mlade levinje!

Foto: Rebeka Bernetič

Milo Rau/IIPM/CAMPO: PET LAHKIH KOMADOV (CH, BE)

Mila Raua in cikel Campovih projektov, v katerih uveljavljeni režiserji ustvarijo predstavo za odrasle z otroki, smo na Mladih levih že gostili. To so bili Hate Radio in Moskovski procesi Mila Raua ter Next Day (Philippe Quesne) in Before Your Very Eyes (Gob Squad). Za politično-dokumentarno-gledališki teren predstave Pet lahkih komadov (naslov namiguje na cikel petih štiriročnih klavirskih etud, ki jih je Igor Stravinski napisal kot učno gradivo za svoje otroke) je Milo Rau, veteran dokumentarnega in politično angažiranega gledališča, ki rad dreza v tabuje, izbral primer Marca Dutrouxa, belgijskega morilca in pedofila.

Predstava se giblje po spolzkem terenu škandaloznega primera, ki je pretresel javnost in izzval množične proteste; a vendar se izogne moraliziranju, patetiki in poenostavljanju. Milo Rau se ne zadovolji s tem, da bi prikazal monstruoznost Dutrouxa – v predstavi ga uvidimo bolj kot simptom politične situacije, Dutroux postane tako tudi boleča metafora Belgije in njenega kolonializma. Ne zadovolji se tudi s tem, da bi bili otroci nosilci resnice, nedolžnosti ali boljše prihodnosti, raje skupaj z njimi raziskuje ontološka in eksistencialna vprašanja gledališča in življenja: zločin, smrt, krivdo, svobodo … Edini odrasli na odru je pravzaprav tisti, ki ustvarja potujitveni učinek, ki v prizorih, ko otroci v maniri psihološkega realizma poustvarjajo situacije različnih vidikov Dutrouxovega primera, v njih spet prikliče otroškost. V predstavo zremo brez solz in zato tudi brez katarze – morda je edini odrešujoči moment prav ta, da otroci so.

Koncept, besedilo in režija: Milo Rau
Besedilo in igra: Rachel Dedain, Aimone De Zordo, Fons Dumont, Arno John Keys, Maurice Leerman, Pepijn Loobuyck, Willem Loobuyck, Blanche Ghyssaert, Polly Persyn, Lucia Redondo Peter Seynaeve, Pepijn Siddiki, Elle Liza Tayou, Winne Vanacker, Hendrik Van Doorn & Eva Luna Van Hijfte (2 zasedbi po 8 nastopajočih)
Film v predstavi: Sara De Bosschere, Pieter-Jan De Wyngaert, Johan Leysen, Peter Seynaeve, Jan Steen, Ans Van den Eede, Hendrik Van Doorn, Annabelle Van Nieuwenhuyse
Dramaturgija: Stefan Bläske
Asistent režije in inštruktor igre: Peter Seynaeve
Varuh otrok in asistent produkcije: Ted Oonk
Raziskava: Mirjam Knapp, Dries Douibi
Scenografija in kostumografija: Anton Lukas
Produkcija: CAMPO, IIPM
Koprodukcija: Kunstenfestivaldesarts Brussels 2016, Münchner Kammerspiele, La Bâtie – Festival de Genève, Kaserne Basel, Gessnerallee Zürich, Singapore International Festival of Arts (SIFA), SICK! Festival UK, Sophiensaele Berlin & Le phénix scène nationale Valenciennes pôle européen de création
Prevod v slovenščino: Ajda Šoštarič

Foto: Phile Deprez

Predstava je v flamščini s slovenskimi in angleškimi nadnapisi.

100 minut

David Weber-Krebs: DANES UGASNIMO LUČI! (BE, DE)

David Weber-Krebs je vizualni in odrski umetnik, tudi raziskovalec in pisec. Deluje v Bruslju. Pri ustvarjanju se osredotoča na razmerje med umetniškim delom in občinstvom – zato v gledališču ustvarja situacije, ki občinstvo vpletejo v »kompleksno igro med tem, da jih predstava posrka ali da se stopijo z umetniškim delom, in tem, da obdržijo kritično distanco«.

David Weber-Krebs predstavo Danes ugasnimo luči! začne z dvema zgodbama: resnično zgodbo o pobudi nemškega časopisa Bild, da na določen večer vsi za pet minut ugasnejo luči in tako simbolično pripomorejo k boljšemu svetu, in drugo zgodbo, legendo o kairskem dečku, ki ga duhovi, ki jih poraja zmedenost med islamskimi in koptskimi prepričanji, nagovorijo k ugašanju luči, iz česar se poraja čudež – črni oblak onesnaženih delcev nad Kairom izgine. Obe zgodbi sta podlaga za poskus skupne akcije, h kateri nas povabi Weber-Krebs – vsak gledalec dobi stikalo in luč in poskus se lahko začne. Bomo končali v temi, bomo sploh končali in kaj sledi po tem, ko nam sodelovanje uspe ali spodleti?

Koncept, besedilo in izvedba: David Weber-Krebs
Zvok: Coordt Linke
Koncept instalacije: Hans Westendorp
Tehnik: Martin Kaffarnik
Produkcija in asistenca: Marie Urban
Producentka: Elisabeth Hirner
Hvala: Maarten Westra Hoekzema, Mathias Domahidy
Produkcija: A Stichting Infinite Endings
Koprodukcija: Frascati, STUK, Zeitraumexit, Theater Zeebelt
Prevod v slovenščino: Ana Radović

Predstava je v angleščini s slovenskimi nadnapisi.

Foto: Kasia Chmura-Cegiełkowska

100 minut

Societat Doctor Alonso & Semolina Tomić: ANARHIJA (ES)

Societat Doctor Alonso je v prejšnji sestavi v Ljubljani odprla ene izmed Mladih levov kot General Electrica. Tokrat prihajajo s performansom Semoline Tomić, ki je igralka, plesalka, tudi bivša bobnarka v punk bandu in vodja barcelonskega nepridobitnega odra Antic Teater. Svet je prepotovala z gledališko skupino La Fura dels Baus, ki je gostovala tudi v Ljubljani. Semolina je iz Osijeka, že od leta 1985 pa živi v Barceloni.

Anarhija ima že stoletja slab sloves, čeprav v resnici ne pomeni odsotnosti reda, le odsotnost hierarhije. V predstavi nas Semolina spomni na pomembno anarhistično revolucijo v Kataloniji leta 1936, ko so med špansko državljansko vojno učinkovito in uspešno kolektivizirali vso zemljo; spomni pa nas tudi na spodletele anarhistične poskuse. Morda je predstava Anarhija vaja za boljše poskuse rušenja reda in vzpostavljanja novih odnosov, ki ne temeljijo nujno na hierarhiji? Je participatorna predstava, občinstvo pričakata Semolina in 40 priključenih električnih kitar. Bomo skupaj vzpostavili novo hierarhijo? Lahko iz anarhije vznikne drugačna hierarhija? Ali kot pravi Semolina: “Če hočete tišino, se morate dogovoriti.” In: “Delajte, kar hočete.”

Režija: Sofia Asencio
Besedilo: Tomàs Aragay
Koreografija: Sofia Asencio
Avtorstvo in izvedba: Semolina Tomić
Oblikovanje svetlobe in scene: CUBE
Zvočni prostor: Alfonso Ferri
Producentka: Imma Bové
Distribucija: Societat Doctor Alonso
Koprodukcija: Festival Terrassa’s TNT, Antic Teatre
V sodelovanju z: City of Bàscara
S podporo: ICEC, INAEM
Prevod v slovenščino: Sandra Lebar

Foto: Alessia Bombasí

Predstava je v španščini s slovenskimi in angleškimi nadnapisi.

60 minut

Ivana Müller: PARTITURA (FR, HR)

Ivani Müller lahko rečemo mladolevovska umetnica – na festival prihaja že četrtič. Vsakokrat ji uspe ohraniti svojo poetiko, ki temelji na plesno-gledališkem pristopu z dobrim občutkom za različne narativnosti in humor ter na pretanjenih idejah, ki se pogosto začnejo z eno samo mislijo, kot na primer – kako težke so moje misli. Obenem pa se vsakič znova izumi na novo in se ne ponavlja. Tokrat prihaja s predstavo za otroke.

Naslov predstave je sugestiven, predstava je namreč zapis, sicer ne notni, ki udeležene otroke (včasih tudi kakšnega odraslega) prek avdionavodil vodi pri izvajanju in hkrati spremljanju predstave, ki jo po »partituri« sami ustvarjajo. V igri odzvanjajo vsi lajtmotivi otroških družabnih iger, ki jih dandanes pogrešamo na dvoriščih, hkrati pa se vzpostavljajo nekakšni statusi znotraj skupin, ki se oblikujejo, ko se je treba odločati. Iščejo se skupni interesi, zastavljajo se vprašanja, kakšni smo, komu pripadamo in kdo je z nami, se pošasti bojimo ali sploh ne verjamemo vanje, se pri odnosu do sveta odločimo za humor, za sodelovanje, za opazovanje …

Avtorica: Ivana Müller
V sodelovanju z: Jefta van Dinther, Sarah van Lamsweerde, Martin Kaffarnik
Oblikovanje kostuma pošasti: Liza Witte
Pošast: Teja Bitenc
Slovenska sinhronizacija: Daša Dobršek, Katarina Stegnar, Branko Jordan
Prevod: Ana Radović
Koordinatorici predstave: Albane Aubry, Sarah van Lamsweerde
Tehniki na turneji: Martin Kaffarnik, Ludovic Rivière, Jérémie Sananes
Lokalna producentka: Mojca Jug
Produkcija: I’M’COMPANY (Matthieu Bajolet & Gerco de Vroeg)
Koprodukcija: Tweetakt Festival
S podporo: Performing Arts Fund Netherlands
I’M COMPANY podpira: DRAC Ile-de-France, Ministry of culture and communication

 Foto: Liesbeth Bernaerts

Predstava je v slovenščini. Za otroke 7+.

30 minut

John Kelly: ČAS NE ČRTA (US) – delo v nastajanju

John Kelly je vizualni umetnik, režiser, plesalec, performer … legenda newyorške scene s štiridesetletno kariero in številnimi nagradami. Čas ne črta je predstava, ki jo razvija že nekaj časa in katere premiera bo naslednjo pomlad v New Yorku. Predstava je njegov obračun s samim seboj in štirimi desetletji, v katerih ustvarja – predvsem s tragedijo, ki je doletela sceno, aidsom. Kellyjeve predstave pogosto zaznamujejo intimne obravnave velikih tem, tokratna predstava temelji na razkritju ultimativne intime – njegovih dnevnikov.

V Houellebecqovi Podreditvi je zapisano, da tudi v naših najglobljih in najtrajnejših prijateljstvih nikoli ne govorimo tako iskreno kot takrat, ko je pred nami prazna stran, namenjena bralcu, ki ga ne poznamo. Kelly je 40 let pisal dnevnik, redno se je srečeval z iskrenostjo pred nepopisano stranjo in jo naposled prenesel na oder. David Hockney pa pravi, da je aids spremenil svet. Trdi, da če bi bili vsi ti ljudje, ki so umrli zaradi aidsa, še živi, bi bil svet zagotovo drugačen. Morda pa predstava Čas ne črta ponuja slutnjo, kakšen bi bil svet, če se ne bi predčasno poslovili od cele generacije umetnikov. Kelly kot preživeli nam poroča o tem in o svoji umetniški poti ter kako je ta spremenila svet.

Besedilo, gib, oblikovanje videa, igra: John Kelly
Oblikovanje videa: CultureHub
Dramaturgija giba: Jon Kinzel
Glasba: Thomas Adès, Charles Aznavour, Hildur Guðnadóttir, George Frideric Handel, Jóhann Jóhannsson, Zoë Keating, Gina Leishman, Joni Mitchell, Henry Purcell, Ken Ueno
Arhivski filmski posnetki: Me O Ye Gods (1992) in Painting on Glass (1984), avtor Anthony Chase
V videu: Hucklefaery
Video tehnik: Yarie Vazquez
Fotografije: Steven Menendez, Dona Ann McAdams, Arthur Lambert

Predstava je nastajala na umetniških rezidencah: Abrons Arts Center, MASS MoCA, Gibney Dance In Process (DiP) Program, Dixon Place, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, La MaMa, CultureHub
Gostovanje v Ljubljani: Fiona Templeton, The Relationship
S podporo: Good Works Foundation, Marta Heflin Foundation, The Persephone Gift
Gostovanje omogoča: Trust for Mutual Understanding
Prevod v slovenščino: Ana Radović

Foto: Paula Court

Predstava je v angleščini s slovenskimi nadnapisi.

45 minut

Christoph Wachter & Mathias Jud: ORODJA ZA NASLEDNJO REVOLUCIJO

Delavnica ponuja vpogled v možnosti izražanja v komunikacijski družbi ter razkriva narative in strukture moči, ki so prisotni v ozadju. Udeleženci delavnice boso ustvarili svojo lastno, od interneta neodvisno brezžično komunikacijsko omrežje ter se naučili, kako ga uporabljati in kako povečati doseg brezžičnih omrežij z doma narejenimi antenami.

Koprodukcija: Zavod Aksioma, Zavod Bunker

Delavnica je povezana z razstavo »…« arheologija tišine v digitalni dobi, ki  bo na ogled v Projektnem prostoru Aksioma od 30. avgusta do 29. septembra 2017.
Razstava in delavnica sta nastali v okviru projekta State Machines. Umetnost, delo in identiteta v času globaliziranih algoritmov.

S podporo: Evropska unija – program Ustvarjalna Evropa, Ministrstvo RS za kulturo, Mestna občina Ljubljana, Swiss Arts Council Pro Helvetia

Informacije in prijave (do 23. avgusta): sonjagrdina@gmail.com

Tania El Khoury: DO KODER ME NESEJO KONICE PRSTOV (LB,UK, PS)

Sobota, 19. avgust, nedelja, 20. avgust in torek, 22. avgust,
od 18.00 do 20.00 in od 22.00 do 24.00, vsakih 15 minut
Ponedeljek, 21. avgust
od 18.00 do 20.00 in od 21.00 do 23.00, vsakih 15 minut
Stara mestna elektrarna-Elektro Ljubljana

Tania El Khoury deluje v Bejrutu in Londonu. Ustvarja interaktivne instalacije in predstave, v katerih aktivno sodeluje občinstvo. Končuje doktorat o političnem potencialu interaktivnosti. Zanima jo predvsem interaktivna umetnost po arabski pomladi. Je soustanoviteljica kolektiva Dictaphone Group, ki se ukvarja z urbanim raziskovanjem in umetnostjo v živo.

V predstavi Do koder me nesejo konice prstov je Tania povabila umetnika Basla Zaraaja, naj napiše rap komad o izkušnji begunstva, ki jo je doživel skupaj s svojo družino. Med to točko »eden na enega« se Basel z enim izmed obiskovalcem spusti v pogovor s pomočjo dotika in zvoka.
Morda se nas dotaknejo tragične usode beguncev, ujetih v vojni ali razseljenih zaradi njih, a ta »dotik« ostaja zgolj metafora. Običajno se nas te zgodbe dotaknejo prek medijev. A kaj, če bi se nas ena izmed takšnih zgodb dotaknila zares, fizično? Če bi podali roko Baslu, bi si dovolili, da bi se nas zgodba dotaknila na globlji ravni? V tem primeru zgodbe zagotovo ne bomo mogli takoj prepustiti pozabi. Ostala bo z nami, vsaj do takrat, ko jo bomo sprali s sebe. V tej predstavi umetnika kritično reproducirata dejansko stanje: begunce, ki so tukaj, a obenem daleč stran.

Avtorica predstave: Tania El Khoury
Soavtor in izvajalec: Basel Zaraa
Avtor pesmi: Basel Zaraa (vokal, bas in klaviature), v sodelovanju z Emily Churchill Zaraa (vokal), Pete Churchill (glasbena produkcija) in Katie Stevens (flavta in klarinet)
Po naročilu: On the Move LIFT 2016 v partnerstvu z Royal Court Theatre

Foto: Tania El Khoury

Obvezna je predhodna rezervacija.

Predstava je v angleščini.

15 minut