Stara elektrarna arhiv

Toni Soprano: ZID (SI)

Stara mestna elektrarna je ikonična stavba Ljubljane, prihodnje leto bo stara 120 let, njen dimnik je ena izmed orientacijskih točk mesta. Elektrarna ima dvojno življenje – še vedno je električno srce Ljubljane, obenem pa gledališče. A vendar je včasih njena vloga gledališča nekako nevidna, skrita samo v njenem drobovju. Letos zato v sodelovanju z Elektrom Ljubljana začenjamo označevati svojo prisotnost v Elektrarni tudi navzven – kako drugače kot z umetnostjo?

Toni Soprano, intermedijska umetnica in oblikovalka scenografije, s katero smo v Elektrarni že večkrat sodelovali, je prva, ki se bo spopadla z izzivom velikega zidu. Ta sedaj pripada le Elektru Ljubljana in grafitarjem, v prihodnje pa bo tudi vsem, ki v Elektrarni ustvarjajo, vsem, ki nasproti nje živijo in se mimo nje sprehajajo.

Foto: Toni Soprano

JUBILEJ! Druženje ob zaključku 20. Mladih levov

Ob zaključku festivala vabimo otroke, odrasle, družine, prijatelje, prebivalce ljubljanske četrti Tabor ter vse, ki spremljate festival Mladi levi, da se nam pridružite na sproščenem, glasbeno in gurmansko obarvanem dogajanju na zadnji festivalski dan.

Pridite med predstavami ali kar tako, na osvežilni čaj, prigrizek in izbrano muziko, klepet ali partijo pingponga. Za otroke bo v Vrtcu Levček na voljo brezplačno varstvo med predstavami, kup zabavnih iger in Protestna delavnica, kjer bodo lahko povedali vse svoje pritožbe in jih zapisali na transparente ter jih postavili na ogled odraslim.

Program
15.00–24.00: glasbeni chill-out in hot-up izpod prstov MC Kitch, z orientalnimi začimbami posebnih gostov
15.00–24.00: družabne igre (namizni tenis, gumitvist, hulahop, ristanc …)
16.00 in 18.00: Protestna delavnica
16.00–22.00: pokušina okusnih jedi kuharskih mojstric iz Sirije, Iraka in Afganistana
19.30: Toni Soprano: ZID, otvoritev
19.30: FPZ Z’borke, koncert

Zamisel in izvedba: Kitch
Protestno delavnico vodi: Urška Boljkovac
Oblikovanje scene: Kitch, Tanja Radež
Oblikovanje svetlobe: Igor Remeta
Producentka: Lea Kukovičič

ODPRTJE 20. FESTIVALA MLADI LEVI

Vabimo vas, da se nam pridružite 18. avgusta ob 20. uri v Centru kulture Španski borci v Mostah, na odprtju mednarodnega festivala Mladi levi 2017!

20. festival bomo začeli z mednarodno koprodukcijo Zasledovalci sreče, ki sta jo z EnKnapGroup ustvarila Kelly Copper in Pavol Liška, vodji kultne skupine Nature Theater of Oklahoma. Predstava pooseblja Mlade leve – je drzna, angažirana, humorna, premika meje gledališkega terena in je preplet najboljšega lokalnega in mednarodnega.

Predstavi ob 22.00 sledi tradicionalni mladolevovski ples! Nepogrešljive gospe iz Dnevnega centra aktivnosti za starejše nam bodo tudi letos pod taktirko kuharja Primoža Dolničarja pripravile prigrizke, da bo noč slajša in plesni koraki ob izbranih ritmih DJ Šanti Prije iskrivejši.

Produkcija: Mojca Jug
Oblikovanje scene in svetlobe: Tanja Radež & Igor Remeta

Foto: Nada Žgank

20. Mednarodni festival MLADI LEVI 2017

Avgusta bodo že dvajseti Mladi levi. Obletnico bomo praznovali tako, kot praznujemo vsako leto – s festivalom samim. Ob jubileju nas ne preveva evforija, prej tih ponos, skromno zadovoljstvo, da Mladi levi še obstajajo in da je festival v dobri kondiciji. Da ima svoje zvesto občinstvo in vsako leto še novo, da zmoremo sodelovati z vrhunskimi umetniki v ne najbolj optimalnih pogojih in da nam uspe vsako leto ustvariti kolektivni duh, ki zmore izpeljati festival in spotoma odpreti kak nov prostor – naj bo res prostor ali le duhovna širina, obet nove možnosti. Več …

Nature Theater of Oklahoma & EnKnapGroup: ZASLEDOVALCI SREČE (US, SI)

EnKnapGroup je trenutno edini slovenski stalni sodobnoplesni ansambel, ki ga Iztok Kovač, svetovno uveljavljen plesalec, koreograf in ustanovitelj Zavoda EN-KNAP, premišljeno umetniško vodi in z izborom vedno novih koreografov in režiserjev kroji vrhunski kolektiv, ki ni kos samo plesnim, ampak tudi igralskim in avtorskim izzivom. Pri Zasledovalcih sreče se je EKG povezal z Nature Theater of Oklahoma, umetniškim tandemom iz New Yorka, Kelly Copper in Pavlom Liško. Njuna dela (na primer cikel Life and Times) so preplet gledališke drznosti, a obenem komunikativnosti, ki zmore delovati večplastno – angažirano, a obenem humorno.

Zasledovalci sreče se gledajo skoraj kot špageti vestern: ikonografija Divjega zahoda, potencirane situacije, dolgi pogledi, kavbojski ples, glasba v slogu Morriconeja, morje trupel ter nenehna gonja za enim samim ciljem, ki poganja predstavo. Zlizana floskula pravi, da umetnost drži ogledalo družbi; v Zasledovalcih sreče so ustvarjalci pogledali globoko v ogledalo in mu pokazali jezik. Seveda v predstavi uvidimo težave družbe, ki je v nenehni gonji za dobrinami, uspehom, napredkom na račun drugih in sebe, a zabavnejši in obenem poln bodic in globine pa je vidik predstave, kjer drži ogledalo umetnosti sami. Imperativ ameriških sanj zagotovo spreminja svet, ali ga tudi umetnost?

Avtorja: Pavol Liška, Kelly Copper
Nastopajo: EnKnapGroup: Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei, Ana Štefanec, Jeffrey Schoenaers, Lada Petrovski Ternovšek
Oblikovanje svetlobe: Luka Curk
Kostumografija: Katarina Škaper
Izdelava kostumov: Atelje d.o.o.
Vodja vaj EnKnapGroup: Tanja Skok
Prevod besedila: Stojan Pelko
Vodja tehnike: Luka Curk
Vodja tehnične ekipe: Jaka Šimenc
Tehnična izvedba: Leon Curk, Luka Curk, Gal Škrjanec Skaberne, Omar Ismail, Hotimir Knific, Aleksander Plut, Špela Škulj
Stiki z javnostmi: Nina Smerkol
Marketing: Goran Pakozdi
Izvršna producentka: Karmen Keržar
Vodja produkcije: Marjeta Lavrič
Produkcija: Zavod EN-KNAP
Koprodukcija: Théâtre de la Ville, steirischer herbst
S podporo: Veleposlaništvo Združenih držav Amerike v Sloveniji

Foto: Andrej Lamut

115 minut

Deborah Pearson: ZGODOVINA, ZGODOVINA, ZGODOVINA (UK)

Deborah Pearson je kanadsko-britanska umetnica; dramatičarka, performerka, kuratorka in tudi doktorica znanosti s področja narativov v sodobnem performansu. Je tudi del kolektiva Forrest Fringe, ki je ustvarjal istoimenski festival. Različnost njenih položajev in vlog na območju gledališča in hkrati zavezanost temu, da nenehno preizprašuje svoje mesto in mesto umetnikov ter umetnosti, ji omogoča izjemno raznolik spekter vstopov v gledališče.

Zgodovina, zgodovina, zgodovina je predstava o različnih plasteh nekega časa: zgodovina Deborine družine, intimna zgodovina družine skozi besede treh generacij žensk, zgodovina skozi umetniško delo – film, v katerem igra Deborin dedek – in plast zgodovinskih dogodkov: 23. oktobra 1956 se je s študentskimi demonstracijami začela revolucija na Madžarskem, upor proti komunistični vladi in sovjetskim silam, ki je potekal iz kina Corvin. Predstava o tem, da ima vsak zgodovinski dogodek obraz in da ima vsak obraz svojo zgodovino.

Avtorica: Deborah Pearson
Dramaturgija: Daniel Kitson
Svetovanje: Tania El Khoury, Laura Danneqin
Projekt je bil razvit s pomočjo: National Theatre Studio
Produkcija: A House on Fire, Theatre Garonne, BIT Teatergarasjen

Foto: Paul Blakemore

Predstava je v angleščini s slovenskimi nadnapisi.

90 minut

Pablo Fidalgo Lareo: MORAL BOŠ V VOJNO, KI SE ZAČNE DANES (PT, ES)

Origamiji, ki so skoraj edini rekvizit v predstavi, so popolna metafora za predstavo samo, saj pred nami iz papirja, iz knjige, vznikne ves svet. Origamiji so tudi popolna ilustracija avtorja, Pabla Fidalga Larea, pesnika, dramatika, režiserja … Ta iz praznega papirja, ki ga napolni z idejo, ustvari mojstrovino. Španski umetnik mlajše generacije je v gledališče vstopil prek literature in se trudi, da tega ne bi pozabil. Ko je ustvarjal to predstavo, pa se je počutil bolj kot raziskovalec zgodovine.

Vsaka nacionalna zgodovina ima slepe pege – boleče točke, ki so zamolčane ali pa njihova razlaga zbuja nesoglasja. Zgodbe zgodovine se ne ujemajo vedno ali pa še niso povedane. Tudi družinske zgodovine imajo slepe pege. Pablo Fidalgo Lareo v predstavi razpira eno izmed španskih bolečih zgodovinskih obdobij, Francovo fašistično Španijo, prek zgodbe dedkovega strica, ki je iz zapora pobegnil fašistom v Buenos Aires. Predstava o vojnah, ki jih bijemo za lastne identitete, in vojnah, ki jih bijemo za prave zgodbe zgodovine, identitete nacij in držav.

Besedilo in režija: Pablo Fidalgo Lareo
Igra: Cláudio da Silva
Oblikovanje svetlobe: José Álvaro Correia
Oblikovanje zvoka: Coolgate (aka João Galante)
Produkcija in gostovanja: Amalia Area
Tehnik: Nuno Figueira
Glasba: Corrandes d’Exili, Lluis Llach, Alfonsina y el mar, Ane Brun, Mulemba Xangola, Bonga, Marisa Monte, Carlinhos Brown
Klavir: Ásia Rosa
Koprodukcija: Teatro Municipal Maria Matos, Festival TNT, Festival BAD, Festival de Otono a Primavera
S podporo: Espaço Alkantara, O Espaço do Tempo
Prevod: Sandra Lebar

Foto: Marta Pina

Predstava je v španščini s slovenskimi in angleškimi nadnapisi.

80 minut

Neja Tomšič: ČAJ ZA PET: OPIJSKE LADJE (SI)

Sobota, 26. avgust ob 10.00 / v slovenščini, 13.00, 17.00 / v angleščini
Nedelja, 27. avgust ob 10.00, 13.00, 15.00 / v slovenščini
Športno društvo Tabor

Neja Tomšič je vizualna umetnica mlajše generacije, s svojimi projekti in študijskim raziskovanjem (dokumentarni film v galerijskem prostoru) pa ustvarja tudi na področju filma, literature in gledališča.

Čaj za pet: Opijske ladje je njen »vizualni esej«. Pripovedništvo je povezala z vizualno umetnostjo (poslikava keramike) in čajno ceremonijo ter ustvarila mikropredstavo, v kateri nas ob čaju popelje na opijske ladje, v čas, ko so čaj znali pridelovati samo Kitajci, prodajali pa so ga samo Britanci. In ker ob čaju sedimo v sedanjem času, se nam z vsako naslednjo opijsko ladjo odstre novo razumevanje današnjega postkolonialnega sveta.

Koncept, izvedba in poslikava: Neja Tomšič
Keramika: Anja Slapničar
Produkcija: MoTA – Muzeja tranzitornih umetnosti
Zahvala: Zisha – čajna hiša

Foto: Elena Kaleva

60 minut

Obvezna je predhodna rezervacija.

Laura Kalauz, Maja Leo, Bojan Djordjev, Christopher Kriese, Lisa Schröter, Miriam Walther Kohn: SAID TO CONTAIN

Sobota, 26. avgust ob 11.00, 18.00
Nedelja, 27. avgust ob 11.00
Športno društvo Tabor

Bojan Djordjev je bil leta 2015 na festivalu Mladi levi s predstavo To ni rdeča, to je kri, predstavo partizanske, revolucionarne in komunistične poezije, letos pa prihaja z Lauro Kalauz, Majo Leo in Christopherjem Kriesejem. Umetniško ekipo tudi tokrat, kot je za Djordjeva običajno, zanima specifičen pojav, ki ga ne estetizira, ampak dekonstruira in razpira kritični misli.

Said to Contain je pogodbeni termin, ki ga uporabljajo ladjarska podjetja za zapis o vsebini kontejnerjev, saj njihove vsebine ne preverjajo, ampak verjamejo napisanemu. Umetniška ekipa poskuša predreti to opno zaupanja oziroma netransparentnost kontejnerske logistike, na kateri temelji organizacija našega sveta. Marca in aprila je ekipa s kontejnersko ladjo potovala od Hamburga do Buenos Airesa, nato pa so postavili kontejner v Zürichu ter v njem in okrog njega uprizorili predstavo, ki prihaja v Slovenijo, državo, ki ima pristanišče in je tako del globalne ladjarske logistike. Kontejner razumejo kot sidro, okoli katerega ustvarijo umetniški dogodek in tudi debato ter srečanja z različnimi lokalnimi deležniki.

Ustvarjalci: Bojan Djordjev, Laura Kalauz, Maja Leo, Christopher Kriese, Lisa Schröter, Miriam Walther Kohn
Lokalna produkcija: Bunker, Ljubljana
Lokalna producentka: Alma R. Selimović
Tehnični vodja: Andrej Petrovčič
V sodelovanju z: Nada Especial Tanz, neue Dringlichkeit (nD), TKH-Walking Theory
Koprodukcija: University of the Arts, Theater der Künste (Zurich), Magacin Cultural Centre (Belgrade), Art Space La Darsena (Buenos Aires)

Foto: Ivan Hrkaš

Predstava je v angleščini.

120 minut

CTC, EU Kultura, ŠD Tabor, PRO HELVETIA

Anton Pavlovič Čehov & Maruša Kink: TRI SESTRE (SI)

Zbirno mesto: Parmova 23

Maruša Kink končuje magistrski študij režije na AGRFT, v gledališče in režijo pa je vstopila skozi igro. Režira v okviru produkcijske hiše Margareta Schwarzwald, ki jo je soustanovila in jo umetniško vodi, in tudi drugje. Še vedno deluje tudi kot igralka, režira za mlade in za odrasle, sodeluje tako z repertoarnimi gledališči kot z neodvisno sceno.
Čehov je izziv za vsakega režiserja, in sicer kako ta gledališki kanon uprizoriti tako, da bo spet svež, da bo aktualen in da ga ne zaduši kanon vseh preteklih uprizoritev. Pred tremi leti smo Mlade leve odprli s predstavo What if they went to Moscow, predelavo Treh sester režiserke Christiane Jatahy, iz katere je velo hrepenenje po Moskvi, po nečem drugem, drugačnem, format pa je bil svež, priča smo bili vzporednemu in večplastnemu filmskemu ter gledališkemu dogajanju. Priredba in uprizoritev Maruše Kink sta prav tako pogumni, brez strahu pred posegi v besedilo, protagoniste predstave prevedeta v sedanji čas, igralci prehajajo med dramskimi liki, predstavo pa je izselila iz gledališča. Igra se v prostorih ob železnici, blizu Železniškega muzeja, ki je bil eden izmed domov Mladih levov. V predstavi hrepenenja po odhodu drugam, po nečem drugem, nas milje predstave, ki ga zaznamujeta tako prostor kot zvoki vlakov, morda spominja na to, da gledamo življenje tu, pred nami, obenem pa se mimo nas vozijo vlaki.

Režija: Maruša Kink
Igrajo: Daša Doberšek, Jure Kopušar, Matija Vastl, Lucija Tratnik, Aja Kobe
Glasbenik: Danijel Bogataj
Dramaturgija: Nika Leskovšek
Kostumografija in scenografija: Tina Bonča
Izvršna produkcija: Mija Špiler
Produkcija: Zavod Margareta Schwarzwald, AGRFT

Foto: Željko Stevanić, Arhiv CTF UL AGRFT

90 minut

Predstava je v slovenščini z angleškimi nadnapisi.