Sanja Nešković Peršin: DRUGI Z LEVE IN OKO BREZ ROKAVA

Časovni intervali in telesne ovire ustvarjajo okvir za zgradbo, ki se izraža z gibi in odziva na okolico.
Razmerje med zaznavanjem in položajem čutilnega organa najde delitev v sintezi občutij.
Funkcija gledanja in videc sta povezana z očmi, tudi s tistimi zgolj navideznimi. Najdemo jih na primer pri nočni ptici, ki ima na zadnji strani glave očesne lise.
Ko nema tema postane glasnejša, išče izkušnja v stanju zavesti koherentnost.
Nezakriti udi skozi ravno površino pristopajo k projektirani notranjosti, kot da se dotikajo pogleda, ki je ostal za njimi.
Ko nosim prostor, te gledam s kožo.

Alessio Silvestrin

Mobilna sekvenca

Dolgo časa je veljalo, da dolgujemo filmsko prevaro hibi očesa: zaradi vztrajnosti mrežnice bi naj posamične podobe, ki jih tja zanese projekcija fotogramov s filmskega traku, na zadnji steni očesnega zrkla ostajale ravno toliko časa, da se zabriše vrzel med njimi in se vse skupaj spoji v gibanje. A dlje, ko so šli v možgane, bolj je tudi kino postajal cerebralni in mentalni problem. Danes verjamemo, da morda gledamo z očmi, vidimo pa vsekakor z glavo.
In potem se tu in tam pojavi kakšna podoba, ki nam da to videti, kolikor ne le dovoljuje, ampak kar zahteva dvojnost gledanja in mišljenja. Take podobe imenujem dvojna ekspozicija, saj ujamejo prostor videnja in vzgibljejo čas mišljenja. Vidimo podobo, a obenem čutimo, da nam misel skače sem ter tja, ko skuša doumeti neko radikalno novost v njej.
V pričujoči predstavi najdem takšno podobo v trenutku, ko se žensko telo znajde pred zaslonom, moško pa seže v njen – in naš – prostor z roko onstran zaslona. Oglejmo si za hip moduse pojavnosti teles v tej multipli podobi: sta njeno telo in njena senca, oboje s te strani platna; je projekcija njegovega telesa (tu ali tam? tu, kjer je projektor, ali tam, kjer je kamera?) in je njegovo telo tam onstran, spet s svojo senco (in spet vprašanje: tu, kjer jo vidimo, ali tam, kjer jo telo meče?). In končno je tu tista neverjetna roka, ki hkrati seže k njej, objame lastno projekcijo in nepovratno razkrije izvor njegove sence. Kadar se v en in isti kader, v en in isti okvir videnja in mišljenja, zgosti in splasti toliko modusov prisotnosti telesa, lahko govorimo že kar o multipli ekspoziciji. Še več, v drobno posvetilo Francisu Baconu bi tej neverjetni podobi lahko rekli mobilna sekvenca – kolikor ujame gib, gane čustvo in vzgiblje misel. Od tod je potem vse mogoče: roka se lahko osvobodi telesa in odide svojo pot, živo telo pred nami pomiga s projiciranimi rokami, breztelesni roki proizvedeta oprijemljiv zvok – in če zelo pozorno pogledate, vas tam sredi podobe, skozi vrzel v belem platnu, pričaka celo par živahnih zvedavih oči.
In za vse skupaj je bilo dovolj le razpeti belo platno in ga razparati z dvema očesoma.
Včasih je res dovolj že, če dobro odpremo oči, pa je cel svet videti drugačen.

Stojan Pelko

Kolofon

Drugi z leve
Koreografija: Sanja Nešković Peršin, Leo Mujić
Plešeta: Sanja Nešković Peršin, Leo Mujić
Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc
Glasba: Sašo Kalan, Bojan Gorišek (klavir)
Kostumografija: Uroš Belantič
Izdelava kostumov: Studio Oktober

Oko brez rokava
Koreografija: Alessio Silvestrin
Plešeta: Sanja Nešković Peršin, Leo Mujić
Oblikovanje svetlobe: Alessio Silvestrin
Scenografija: Alessio Silvestrin
Izdelava scene: Duško Pušica
Glasba: Alessio Silvestrin
Video: Alessio Silvestrin
Kostumografija: Mateja Benedetti, Alessio Silvestrin

Fotografija: Aleksandra Vajd
Oblikovanje: Martin Bricelj, CodeSign Artworks
Prevod: Polona Mertelj
Tehnični vodja: Borut Bučinel
Tehnična pomoč: Andrej Petrovčič, Igor Remeta, Tomaž Žnidarčič
Produkcija: Bunker, Ljubljana & Festival Ljubljana
Izvršni producentki: Alma Selimović, Saša Božič
Predstavo so omogočili: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, MOL – oddelek za kulturo in raziskovalno dejavnost, Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji, Tobačna Ljubljana

Fotografije