Bunker » Betontanc: WRESTLING DOSTOIEVSKY

Betontanc: WRESTLING DOSTOIEVSKY

Wrestling Dostoievsky

Foto: Primož Bizjak

Po motivih romana Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega Zločin in kazen

ŽIVLJENJE JE NAJSLAJŠE MAŠČEVANJE

Je že tako, da je dvesto petdeset let psihološkega realizma vzpostavilo nekaj malone nedotakljivih meril:

o vsakem junaku je treba postreči s kar največ podatki o zunanjosti, načinu govorjenja in vedenju,
nujno je poznavanje junakove preteklosti, zakaj v njej tičijo vsi razlogi njegovega sedanjega ravnanja,
junak mora biti popolnoma neodvisen, kar pomeni, da se mora avtor s svojim mnenjem vred povsem umakniti, da ne bi motil bralca oziroma gledalca, ki se želi prepustiti iluziji in sprejeti fikcijo kot dejanskost.

Vendar obstajajo avtorji, ki so prekršili to starozavezno pogodbo med romanom in bralcem. Kaj vemo o K.-jevem ali Švejkovem otroštvu? Musil, Broch in Gombrowicz se v svojih romanih povsem “neženirano” pojavljajo z lastnimi mnenji, kajti junak ni oponašalski ponaredek živega bitja, ampak je izmišljeno bitje, je eksperimentalni jaz.

Pa ne razumite me napak, še na misel mi ne pride, da bi se zmrdoval nad gledalcem in njegovo nič manj upravičeno, čeprav kot naivno željo, da bi potonil v domišljijski svet predstave in ga kdaj pa kdaj zamenjal z dejanskostjo.

Vendar pa nisem prepričan, da je tehnika psihološkega realizma edini in nujni pripomoček za to. Zaradi pomanjkanja zgoraj naštetih informacij ne bo naš junak nič manj življenjski. Zakaj ustvariti življenjskega junaka pomeni seči do dna njegove eksistencialne problematike. To pa pomeni seči do dna tistih nekaj položajev, tistih nekaj motivov, tistih nekaj ključnih besed, iz katerih je zgneten; zato predstava ne preiskuje stvarnosti, temveč eksistenco. Eksistenca pa ni to, kar se je zgodilo, eksistenca je široko polje človekovih možnosti, vse tisto, kar bi človek utegnil postati, vse tisto, kar je sposoben biti, pa tega še sam ne ve. Zato je treba junaka in njegov svet razumeti kot možnost, kot svet, ki ni podoben nobeni znani resničnosti, je zgolj skrajna in nikoli uresničena možnost človeškega življenja.

Kolofon

Režija: Matjaž Pograjc
Kreacija in interpretacija: Betontanc
(Wrestling Raskolnikov: Primož Bezjak, Wrestling Sonja: Daša Doberšek, Wrestling Porfirij: Branko Jordan, Wrestling Polja: Andreja Kopač, Wrestling Dunja: Irena Kovačević, Wrestling Svidrigajlov: Branko Potočan)
Glasba: Silence (Boris Benko, Primož Hladnik)
Besedila pesmi: Boris Benko
Scenografija: Sandi Mikluž, Matjaž Pograjc
Dramaturgija: Željko Hrs
Teorija: Urša Zabukovec
Kostumografija: Mateja Benedetti
Oblikovanje svetlobe: Tomaž Štrucl
Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic
Izvršna producentka: Ira Cecić
Organizatorka gostovanj: Maja Vižin
Celostna podoba: Phant&Puntza
Fotografija: Primož Bizjak
Pričeske: Robert Štamcar
Izdelava kostumov: Dragica Janoševič
Prevod tekstov: Sandra Žerjav, Mateja Gaber, Jure Novak
Lektorici: za slovenščino Mateja Dermelj / za angleščino Sandra Žerjav
Produkcija: Bunker, Ljubljana v sodelovanju s Schauspielhaus, Dunaj
S pomočjo: KUD Opoka – Goriška Brda, L’animal a l’esquena, Centre de Creacio, Celra
Predstavo so omogočili: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana

Izvedbe

Premiera:
Svetovna premiera: 4. 1. 2004, Studio Schauspeilhaus, Dunaj
Slovenska premiera: 25. 1. 2004, Umetniški atelje, Ljubljana

Prihajajoče predstave: /

Pretekle ponovitve:
5. in 6. 1. 2004, Studio Schauspeilhaus, Dunaj
26. 1. 2004, Umetniški atelje, Ljubljana
avgust 2004, Dnevi poezije in vina, Medana
10. – 13. november 2004, The Netherlands Tour
1., 2. in 3. junij 2005, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana