Betontanc: SKRIVNI SEZNAM SONČNIH DNI

Foto: Miha Fras

“Bernarde Albe ni več. Včeraj so jo pokopali. Včeraj je odzvonilo njeni duši.
Danes so njene hčerke sežgale svoje črne obleke, polomile svoje črne pahljače in si razbile nevidne verige, s katerimi jih je zaklenila njihova mater.
Danes so šle jest lubenice k mestnemu vodnjaku. In še preden je odbilo poldne so prihiteli moški, veliko moških. Ženske so si razpustile lase in moški so sneli klobuke. Sredi njih je stal žrebec, dvakrat tako velik kot cerkev na trgu. Boben je udarjal, ko so se igrali med oljkami, dokler jih ni čisto gole odnesla reka …”

Mislim, da napačno govorimo o krizi gledališča. V krizi je življenje, ne gledališče. Če mislite enako, boste videli, da je to v resnici slogovno vprašanje. Gledališče, ki se opira na mimetični koncept, na podpiranje resničnosti, kar je v realizmu v ospredju, in matrica gledališča, prilagojena in podrejena takšnemu konceptu, sta bili skupaj s slogovnim konceptom nujni in sta dali velika dela.

Zato mislim, da je treba najti nove smeri gledanja, da ustvarimo novo matrico. Ljudje poskušajo na različne načine. Nekateri gredo v avanturo, opuščajo fabulo, kar se mi ne zdi najbolj plodovito. Sem Slovan. Drugi se dokumentirajo, kar se mi ne zdi zanimivo, ampak predvidljivo. Sem namreč Mediteranec. Tretji se premikajo po tanki liniji natančnosti, kar se mi zdi dovolj športno, ne pa dovolj erotično. Sem Balkanec …

Jaz sem poskušal nekaj drugega: uvesti vsem dobro znano in uporabljano obliko, čeprav v gledališču še neuporabljeno obliko leksikona. Leksikon zna uporabljati vsak otrok. Zakaj ne bi ustvaril predstave v obliki leksikona? Ta ima svojo zgodbo in potem ga lahko berete in premetavate, kakor želite. To je ideja. Realizacija pa včasih precej zapletena, ker sem moral predstavo narediti prehodno v vseh smereh, ne samo od začetka proti koncu, vsak prizor v predstavi je skonstruiran tako, da se lahko gleda kot prvi, zadnji ali katerikoli med prvim in zadnjim.

Podobno sem poskušal z gibom in celo sporočilom, da bi se končno ujel v zanko, ki ji pravim “neskončnost pogleda”, ker sem uspel narediti predstavo, ki ima toliko pogledov kot je število sedežev. Permutacije gledanja so torej neskončne tako kot so permutacije branja slovarja neskončne.

Matjaž Pograjc

Kolofon

Režija: Matjaž Pograjc
Kreacija in interpretacija: Primož Bezjak, Alma Blagdanič, Igor Dragar, Blažka Müller, Branko Potočan, Matej Recer, Katarina Stegnar
Glasba: Mitja Vrhovnik – Smrekar
Besedila: Mateja Starič, Mojca Starič
Scenografija: Andrej Stražišar, Matjaž Pograjc
Kostumografija: Uroš Belantič
Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak
Fotografija: Tomaž Gregorič, Dejan Habicht
Celostna podoba: Iztok Lovrič
Produkcija: Bunker, Ljubljana in Gledališče Glej
Predstavo sta omogočila: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana
Sponzorji: Tiskarna Ljubljana, Krka, Akripol

Izvedbe

Premiera:
18. marec 1999, Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana

Prihajajoče predstave: /

Pretekle ponovitve:
junij 1999, ZADAR SNOVA, Zadar
julij 1999, FETA FESTIVAL, Gdansk
julij 1999, SMALL DANCE FORMS, Varšava
oktober 1999, BORŠTNIKOVO SREČANJE, Maribor
november 1999, LA MAMA, New York
januar 2000, LA MAMA, New York
februar 2000, FESTIVAL ILE DANSE, Ajaccio
oktober 2000, FESTIVAL DE DANSE CONTEMPORAINE, Casablanca

Kritike

Gledališki list

Gledališki list (pdf)

Tehnične zahteve

Tehnični rider (doc)

Video

Video: arhiv Bunker
Montaža: Gregor Gobec, Urška Boljkovac

Fotografije

Foto: Miha Fras, Žiga Koritnik