Betontanc & The Original Tempo: AVDICIJA ZA ŽIVLJENJE (Slovenija, Japonska)
Foto: Urška Boljkovac
Izbiri sta vedno dve. Vmes je tanka linija. Počasnih odločitev ni. Hitre se kaznujejo. Pripravite se.
Kaj je najboljša stvar, ki si jo naredil v življenju?
Nekega dne se Buda sprehaja ob obali lotosovega ribnika. Nenadoma se ustavi in ugleda nepričakovan prizor; v gladini kristalno čiste vode pod seboj uzre brezno pekla z Jezerom krvi in Goro bodic. Pred njim se izriše podoba moža po imenu Kandata, zločinca, ki se skupaj z ostalimi grešniki zvija na dnu pekla. Buda se spomni, da je mož kljub hudodelstvom nekoč opravil dobro delo; pri življenju je pustil drobnega pajka. Odloči se, da bo Kandato skušal rešiti. Na dno pekla spusti srebrno pajkovo nit. Kandata se je oprime z obema rokama in se začne naglo vzpenjati. Ko že misli, da je rešen, pogleda navzdol in se zgrozi; pod njim se kakor mravlje vzpenja nepregledna množica grešnikov, zato zavpije: »Ta nit je moja! Kdo vam je rekel, da plezajte po njej? Vsi stran! Spravite se dol!« Nit se v trenutku pretrga in Kandata strmoglavi nazaj v pekel. V zraku ostane le del pretrgane niti, lesketajoč se na nebu brez lune in zvezd. Buda nadaljuje sprehod. Tokrat z obrazom, zgubanim od žalosti. Lotosovih cvetov vse skupaj niti malo ne gane. V raju je poldne.
Kdo se bo rešil?
Kdo dobi (še eno) možnost? Kdo si jo zasluži? Kdo jo zna videti? Kdo zna deliti? STOP Biti prisoten ali oditi? Ostati ali se izločiti? Plezati ali lesti? STOP Pri katerih letih lahko človek začne ropati? STOP Koliko metrov nad zemljo lahko spleza? STOP Bi spustil prijatelja, da bi rešil sebe? STOP Si bolj krhek od pajka?
Kako velik je prostor vmes?
Andreja Kopač
Predstava Avdicija za življenje je po soprodukcijah z nizozemsko skupino Jonghollandia (2005), latvijskim kolektivom Umka.Lv (2006), francoskim bendom Ez3kiel (2008) in Narodnim pozorištem v Beogradu (2009) že peta velika mednarodna soprodukcija skupine Betontanc pod okriljem zavoda Bunker, vendar tokrat bolj oddaljena, bolj eksotična in bolj osebna. Avdicija za življenje je preplet različnih umetniških slogov, srečanje umetniških tradicij, kompromis dveh vizij in preostanek izgubljenega v prevodu. Če je Betontanc vzniknil iz surovega betona in kot izrazno sredstvo uporabil gib, je The Original Tempo izstopil iz ekrana in gledalca nagovoril s kontaktno improvizacijo. Betontanc v Sloveniji že ima status uveljavljenega gibalno-plesnega kolektiva z več kot dvajsetletno zgodovino, medtem ko je The Original Tempo na japonske odrske deske kot tajfun udaril leta 2002 in od takrat porušil mnoge uveljavljene performativne norme in postavljal nove standarde uprizarjanja.
Betontanc (“Concrete Dance”) je leta 1990 ustanovil režiser Matjaž Pograjc, ki je v skupini združil približno enako stare ljudi, a z različnimi izkušnjami in ozadji (glasbenike, plesalce, igralce, kostumografe, scenografe), vendar s skupno ustvarjalno energijo in zaljubljenostjo v gib in gledališče. Skozi leta so Betontanc postali glavna slovenska gledališko-plesna senzacija, s svojimi predstavami pa so prepotovali že vse celine sveta.
Medtem, ko je slovenskemu občinstvu poetika Betontanca dobro znana, kolektiv The Original Tempo iz Osake vnaša v predstavo povsem svojstveno interpretacijo družbe »na robu« sveta, ki se giblje nekje med vizualnim in zvočnim kodom s posebno interpretacijsko noto, pomembno mesto v kateri namesto naracije zaseda predvsem ritem.
V Avdiciji za življenje sodelujejo dolgoletni člani Betontanca: igralca in performerja Katarina Stegnar in Ivan Peternelj ter koreograf in plesalec Branko Potočan. Kolektiv The Original Tempo sestavlja več članov različnih profilov: režiser Masahiro Kinoshita, ki velja za enega najbolj znanih mladih režiserjev na Japonskem, igralca in gibalca Yuka Hyodo in Shuichi Sakaguchi, vizualni umetnik in mojster instalacij Kiyotaka Yoshimitsu ter kitarist Katsunori Takayama, ki v predstavi sodeluje s priznanim slovenskim duom Silence (Boris Benko in Primož Hladnik) in harmonikarjem Markom Brdnikom.
V središče predstave, ki je nastajala na umetniških rezidencah na Japonskem in v Sloveniji, je postavljena zgodba Pajkova nit avtorja Rjúnosukeja Akutagawe, in vprašanje, ki si ga lahko zastavi vsakdo: kaj je v življenju naredil dobrega in koristnega za svet, v katerem živi.
Kolofon
Režija: Matjaž Pograjc, Masahiro Kinoshita
Dramaturgija: Andreja Kopač
Igra: Katarina Stegnar, Yuka Hyodo, Ivan Peternelj, Branko Potočan, Shuichi Sakaguchi
Glasba: Silence, Marko Brdnik, Katsunori Takayama
Video: Kiyotaka Yoshimitsu
Asistentka dramaturgije: Nina Zupančič
Oblikovanje tona: Jure Vlahovič
Oblikovanje svetlobe in scene: Tomaž Štrucl
Asistenta oblikovanja svetlobe: Igor Remeta, Andrej Petrovčič
Oblikovanje kostumov: Mateja Benedetti
Asistentka kostumografije: Amanda Novaković Kapić
Maska: Špela Veble
Oblikovanje tiskovin: Saša Kladnik
Tehnična ekipa: Tomaž Žnidarič, Duško Pušica
Izvršni producent: Samo Selimović
Produkcija: Bunker, Ljubljana
Koprodukcija: MARIBOR 2012 – Evropska prestolnica kulture
Projekt so omogočili: Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Mestna občina Ljubljana, EU Japan Fest Japan Committee, Japan Foundation
Projekt je podprla: Evropska komisija v okviru programa Kultura in je del mreže Imagine 2020: Art and Climate Change
Sponzorja: Magic d. o. o., Radio Študent
Zahvaljujemo se: Helena Drnovšek Zorko, Slavica & Vlado Bezjak, Sandi Mikluž, Tanja Radež, Slavica Janošević, Andreja Kovač, Fumi Yokobori, Yasuyo Nishio, Mayaguchi Masaru, Miha Grudnik, Polona Brumen, Torii Yumiko, Dušan Kohek (Slovensko mladinsko gledališče), Jože Logar, (Mestno gledališče ljubljansko), Jaka Šimenc, Prozvok d.o.o.
Izvedbe
Premiera:
8. junij 2012 ob 20.00, Lutkovno gledališče Maribor
Pretekle ponovitve:
9. junij 2012 ob 20.00, Lutkovno gledališče Maribor
11. – 15. junij 2012 ob 21.00, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, Ljubljana
Kritike
Ana Perne: Od poetičnega k igram brez meja, Dnevnik, 15. 6. 2012 (pdf)
Melita Forstnerič Hajnšek: Belina pekla in japonsko-slovenske izgube v prevodu, Večer, 11. 6. 2012 (pdf)
Anja Bajda: Hlapi simbolnih gest, tehnološko obilje in še kaj …, Radio študent, 14. 6. 2012 (pdf)
Gledališki list
Video
Video:Gregor Gobec
Montaža: Gregor Gobec, Urška Boljkovac
Fotografije
Foto: Urška Boljkovac
