Beton Ltd.: REČEM, KAR MI REČEJO, NAJ REČEM

Foto: Borut Peterlin

Predstava Rečem, kar mi rečejo, naj rečem na svojevrsten način pristopa k interpretaciji del Samuela Becketta. Beckett, intimen v podajanju lastnega toka misli in prepuščanju dogodkov iz zunanjega sveta, predstavlja izhodišče za avtorje in izvajalce: Primoža Bezjaka, Dašo Doberšek, Branka Jordana in Katarino Stegnar, združene v kolektivu Beton Ltd.

Desetletja po iznajdi teze »Ne morem nadaljevati. Nadaljevati je treba. Nadaljeval bom.« je spirala govorjenja in govoričenja napredovala do neslutenih razsežnosti. Propad vere v ideje in ideologije je izničil sleherno možnost, da bi besedi še verjeli in da za prihodnostjo obstaja še ena, nova prihodnost. Predstava nastaja iz točke nič, ki je uprizoritveni postopek skupine ustvarjalcev, ki je in ki je ni, ne zato da je ne bi bilo, temveč zato, da bi postala. »Nismo med tistimi, ki tvegajo zmerom novo pesem. Samo nadaljevati moramo, kot da je kje kaj, kar je treba narediti, nekaj, kamor je mogoče oditi.« Izhodišče predstave je tako povsem beckettovsko in poteka od dialoga k monologu, od monologa k samogovoru in od samogovora k samoti. Svet zunaj nezadržno drsi; in ravno v tem drsenju vznika drugačna vrsta govorice, ki govori iz več perspektiv hkrati; kjer nobeden od glasov ne prevlada. »Kaj ostane, če se olupim vseh vezi, ki me določajo, ljudi, ki me obkrožajo, vsega, kar počnem vsak dan? Kdo sem? Kaj je tisto, kar me določa? Jaz, ki o sebi ne vem nič, si govorim o sebi. Jaz, ki o sebi ne vem nič, vem, da imam odprte oči; po solzah, ki tečejo iz njih.«
(Samuel Beckett. Neimenljivi)

Zadnje dejanje pravega obraza individualizacije se ne dogaja več tam, kjer me vidijo ali ne vidijo drugi, niti tam daleč stran, ker tam ni več nikogar, sem sam. Kot da ves čas obstaja razlog, zaradi česar je treba nadaljevati, in kraj, kamor je mogoče oditi.

Kolofon

Avtorji in izvajalci: Primož Bezjak, Daša Doberšek, Branko Jordan, Katarina Stegnar
Glas v offu: Eric Dean Scott
Prevod besedil Samuela Becketta: Aleš Berger
Dramaturgija: Andreja Kopač
Glasba: Dead Tongues (Janez Weiss, Jure Vlahovič)
Scenografija in oblikovanje luči: son:DA
Kostumografija: Mateja Benedetti
Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
Garderoba: Nataša Recer
Oblikovanje tiskanih materialov: Gašper Brezovar
Producentka zavoda Bunker: Maja Vižin
Producentka APT: Jasna Dokl Osolnik
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater, Novo mesto in Bunker, Ljubljana
Zahvale: Amalija Maček, Nika Leskovšek, Branko Potočan, Uroš Kaurin
Predstavo so omogočili: Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Mestna občina Novo mesto, Krka d. d., Novo mesto, Mestna občina Ljubljana, Elektro Ljubljana

Izvedbe

Premiera:
29. september 2012 ob 20.00, Anton Podbevšek Teater, Novo mesto

Prihajajoče predstave: /

Pretekle predstave:
30. september 2012 ob 20.00, Anton Podbevšek Teater, Novo mesto
1., 5., 6. in 7. oktober 2012 ob 20.00, Anton Podbevšek Teater, Novo mesto
3. december 2012 ob 20.00, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
4. december 2012 ob 18.00, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
18. in 19. december 2012 ob 20.00, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
24. in 25. april 2013 ob 20.00, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
8. junij 2013 ob 21.00, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
7., 8. in 9. februar 2014 ob 20.00, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana

Kritike

Z. Dobovšek: Samosvoje filozofije (preprostega) vsakdana, Delo, 4.10.2012 (pdf 162 KB)
N. Jelesijević: Dekonstrukcija dizajna kapitalizma, Radio študent, 9.10.2012 (pdf 239 KB)
A. Golob: Kako priti do besede, Večer, 16.10.2012 (pdf 225 KB)

Plakat

Plakat (jpg 1,23 MB)

Video

Video: arhiv Bunker
Montaža: Gregor Gobec

Fotografije

Foto: Urška Boljkovac, Borut Peterlin