ODPRTJE 20. FESTIVALA MLADI LEVI

Vabimo vas, da se nam pridružite 18. avgusta ob 20. uri v Centru kulture Španski borci v Mostah, na odprtju mednarodnega festivala Mladi levi 2017!

20. festival bomo začeli z mednarodno koprodukcijo Zasledovalci sreče, ki sta jo z EnKnapGroup ustvarila Kelly Copper in Pavol Liška, vodji kultne skupine Nature Theater of Oklahoma. Predstava pooseblja Mlade leve – je drzna, angažirana, humorna, premika meje gledališkega terena in je preplet najboljšega lokalnega in mednarodnega.

Predstavi ob 22.00 sledi tradicionalni mladolevovski ples! Nepogrešljive gospe iz Dnevnega centra aktivnosti za starejše nam bodo tudi letos pod taktirko kuharja Primoža Dolničarja pripravile prigrizke, da bo noč slajša in plesni koraki ob izbranih ritmih DJ Šanti Prije iskrivejši.

Produkcija: Mojca Jug
Oblikovanje scene in svetlobe: Tanja Radež & Igor Remeta

Foto: Nada Žgank

Mladi levi 2017 – 20 let

Avgusta bodo že dvajseti Mladi levi. Obletnico bomo praznovali tako, kot praznujemo vsako leto – s festivalom samim. Ob jubileju nas ne preveva evforija, prej tih ponos, skromno zadovoljstvo, da Mladi levi še obstajajo in da je festival v dobri kondiciji. Da ima svoje zvesto občinstvo in vsako leto še novo, da zmoremo sodelovati z vrhunskimi umetniki v ne najbolj optimalnih pogojih in da nam uspe vsako leto ustvariti kolektivni duh, ki zmore izpeljati festival in spotoma odpreti kak nov prostor – naj bo res prostor ali le duhovna širina, obet nove možnosti.

Letošnji festival zaznamujeta trajnost sodelovanj – simbol upora instant hitom in sezonskim čudežem ter starizmu na obeh koncih (podpori samo mladim ali pa podpori samo starim, že uveljavljenim ustvarjalcem) in medsebojna solidarnost: Mlade leve z mnogimi umetniki vežejo dolgoletna sodelovanja, v katerih festival podpre umetnike, ko začenjajo svojo pot ali v obdobjih, ko potrebujejo podporo, in z njimi gradimo partnerstva tudi takrat, ko so že uveljavljeni umetniki.

V Mladih levih odmeva vse, s čimer se Bunker prek sezone ukvarja, naj bo to ekologija ali pa razmislek o novih organizacijah skupnega življenja; vse, kar nas nagovori in vse, v čemer zaslutimo vzpostavljanje novega, tisto presežno, ki predstavo ali projekt potisne ven iz območja že znanega in predvidljivega.

Letošnji festival bo ob otvoritvi podal roko Mostam in Španskim borcem, ki postajajo eden izmed kulturnih centrov izven centra. Festival bomo otvorili z mednarodno koprodukcijo Zasledovalci sreče, ki sta jo z EnKnapGroup ustvarila Kelly Copper in Pavol Liska – Nature Theater of Oklahoma. Predstava pooseblja Mlade leve – je drzna, angažirana, ima humor; premika meje gledališkega terena, je preplet najboljšega lokalnega in mednarodnega; v njej ob uveljavljenih Liški in Copper blestijo plesalci EnKnapGroup, ki jih je ta predstava iz plesalcev emancipirala tudi v (so)avtorje, igralce, performerje.

20. Mlade leve bo vsebinsko obarvalo vračanje, trajnejša sodelovanje, skupen razvoj. Na festival se vrača Ivana Müller – tokrat s predstavo za otroke Partitura (primerno za otroke od 7. leta dalje!), ki skozi igro postavlja vprašanje o drugosti, drugačnosti in formiranju skupin. Tretjič prihaja na Mlade leve tudi Milo Rau – tokrat s predstavo iz Campovega cikla, kjer uveljavljenim režiserjem ponudijo produkcijo predstave z otroki, za odrasle. Rau v Petih lahkih komadih za temo izbere primer Marka Dutrouxa, belgijskega morilca in pedofila, a vendar ostane na svojem terenu političnega gledališča – Dutroux v predstavi ni individualna pošast, je le simptom sistemskih zdrsov in kolonializma. Na festival se že četrtič vrača Rimini Protokoll –v preteklih festivalskih edicijah smo predstavljali dela Stefana Kaegija, tokrat pa se bo prvič predstavil drugi član kolektiva, Daniel Wetzel s predstavo Evros Walk Water 1 & 2. V njej občinstvo z različnimi instrumenti ustvarja koncert, ki spominja na Water Walk Johna Cagea in tako z glasbeno kuliso spremlja usode mladih imigrantov, ki so prečkali veliko voda, da so lahko dosegli Evropo.

Na festival se vračata tudi Sofia  Asencio in Tomàs Aragay, tokrat kot režiserka in dramaturg predstave Semoline Tomić: Anarhija, participatorne predstave, v kateri karizmatična Semolina skupaj z občinstvom in električnimi kitarami vzpostavlja sodelovanje – je nasprotje reda anarhija? Bojan Djordjev tokrat prihaja s sodelavci Majo Leo, Lauro Kalauz in Christopherjem Kriesem s projektom Said to Contain, kjer z gledališkimi prijemi v našo realnost prinesejo revolucijo, ki jo je povzročil kontejner. Del Said to Contain bo tudi filmski esej Pozabljeni prostor in pa predstava Neje Tomšič  Čaj za pet: opijske ladje, v kateri skozi čajno ceremonijo in poslikane čajne sete pripoveduje o kolonializmu, čaju, ladjah in opiju.

Tania El Khoury sicer ni povratnica na festival, je pa v okviru festivala Mesto žensk že gostovala v Stari mestni elektrarni. Na festivalu bo prisotna v dveh projektih: svojem, Do koder me nesejo konice prstov, ki je predstava za enega in kjer se moramo begunski zgodbi predati celi, ne samo gledati ali poslušati. Sodelovala pa je pri predstavi Deborah Pearson, Zgodovina, zgodovina, zgodovina, v kateri skozi različne narativne plasti sledimo prepletu družinske in zgodovinske zgodbe. Tudi v predstavi Moral boš v vojno, ki se začne danes Pablo Fidalgo Lareo prav tako prepleta zgodovinske dogodke z individualnimi usodami.

V Ljubljani bo na rezidenci, saj bo imel jeseni premiero predstave Čas ne črta (Time No Line), John Kelly, ki bo potem na festivalu predstavil predpremiero predstave. Kelly je legenda njujorške scene in predstava sledi njegovim 40-letnim zapiskom o svoji umetniški poti in o preživetju na sceni, ki jo je opustošil AIDS.

David Weber-Krebs v predstavi Danes ugasnimo luči! Izvede eksperiment z občinstvom, za kar sta ga navdihnili dve zgodbi o povezanosti ekologije, luči in človeških dejanj, ki so transformativna.

Pred nekaj leti smo festival otvorili s predelavo Čehovih Treh sester Christiane Jatahy, tokrat se Tri sestre vračajo v režiji Maruše Kink. Eden izmed zaključkov festivala pa bo koncert Z’bork, feminističnega pevskega zbora, ki slovenski zborovski tradiciji dodaja ostrino, angažiranost in pa predvsem: petje avtoric in feminističnih pesmi. Prave mlade levinje!

Prvič pa bomo z umetnostjo označili stavbo Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana tudi navzven. K sodelovanju smo povabili umetnico Toni Soprano – oblikovalko scenografije, s katero smo v elektrarni že mnogokrat sodelovali. Tokrat se bo lotila zidu, ki gleda na Kotnikovo in ga označila na svoj način.

Če si ob jubileju kaj želimo, je to seveda bolj ambiciozna festivalska kulturna politika, ki bi nam omogočila ambicioznejše (in dražje) projekte, sodelovanje z uveljavljenimi in uveljavljajočimi se umetniki tudi pri večjih predstavah. Zato bo letošnja okrogla miza festivala posvečena prav festivalom, da skupaj razmislimo, kako jih razviti naprej, kako krmariti med vse večjo festivalizacijo dogodkov, življenja in med tem, da festivali ostanejo otočki svobode, drugačnega, angažiranega in posebnega v vsakodnevni kulturni krajini.

Festival pa zaključujemo s chill out zabavo za prebivalce četrti Tabor, vse obiskovalce in prijatelje festivala Mladi levi. JUBILEJ – zaključno festivalsko druženje bo zadnji dan festivala potekalo od 15.00 naprej na parkirišču ob Stari elektrarni – vabimo na klepet, sproščeno glasbeno in gurmansko druženje ter na protestne delavnice za otroke in igre za odrasle!

Alma R. Selimović

20. Mednarodni festival MLADI LEVI 2017

Avgusta bodo že dvajseti Mladi levi. Obletnico bomo praznovali tako, kot praznujemo vsako leto – s festivalom samim. Ob jubileju nas ne preveva evforija, prej tih ponos, skromno zadovoljstvo, da Mladi levi še obstajajo in da je festival v dobri kondiciji. Da ima svoje zvesto občinstvo in vsako leto še novo, da zmoremo sodelovati z vrhunskimi umetniki v ne najbolj optimalnih pogojih in da nam uspe vsako leto ustvariti kolektivni duh, ki zmore izpeljati festival in spotoma odpreti kak nov prostor – naj bo res prostor ali le duhovna širina, obet nove možnosti. (več …)

Nature Theater of Oklahoma & EnKnapGroup: ZASLEDOVALCI SREČE (US, SI)

EnKnapGroup je trenutno edini slovenski stalni sodobnoplesni ansambel, ki ga Iztok Kovač, svetovno uveljavljen plesalec, koreograf in ustanovitelj Zavoda EN-KNAP, premišljeno umetniško vodi in z izborom vedno novih koreografov in režiserjev kroji vrhunski kolektiv, ki ni kos samo plesnim, ampak tudi igralskim in avtorskim izzivom. Pri Zasledovalcih sreče se je EKG povezal z Nature Theater of Oklahoma, umetniškim tandemom iz New Yorka, Kelly Copper in Pavlom Liško. Njuna dela (na primer cikel Life and Times) so preplet gledališke drznosti, a obenem komunikativnosti, ki zmore delovati večplastno – angažirano, a obenem humorno.

Zasledovalci sreče se gledajo skoraj kot špageti vestern: ikonografija Divjega zahoda, potencirane situacije, dolgi pogledi, kavbojski ples, glasba v slogu Morriconeja, morje trupel ter nenehna gonja za enim samim ciljem, ki poganja predstavo. Zlizana floskula pravi, da umetnost drži ogledalo družbi; v Zasledovalcih sreče so ustvarjalci pogledali globoko v ogledalo in mu pokazali jezik. Seveda v predstavi uvidimo težave družbe, ki je v nenehni gonji za dobrinami, uspehom, napredkom na račun drugih in sebe, a zabavnejši in obenem poln bodic in globine pa je vidik predstave, kjer drži ogledalo umetnosti sami. Imperativ ameriških sanj zagotovo spreminja svet, ali ga tudi umetnost?

Avtorja: Pavol Liška, Kelly Copper
Nastopajo: EnKnapGroup: Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei, Ana Štefanec, Jeffrey Schoenaers, Lada Petrovski Ternovšek
Oblikovanje svetlobe: Luka Curk
Kostumografija: Katarina Škaper
Izdelava kostumov: Atelje d.o.o.
Vodja vaj EnKnapGroup: Tanja Skok
Prevod besedila: Stojan Pelko
Vodja tehnike: Luka Curk
Vodja tehnične ekipe: Jaka Šimenc
Tehnična izvedba: Leon Curk, Luka Curk, Gal Škrjanec Skaberne, Omar Ismail, Hotimir Knific, Aleksander Plut, Špela Škulj
Stiki z javnostmi: Nina Smerkol
Marketing: Goran Pakozdi
Izvršna producentka: Karmen Keržar
Vodja produkcije: Marjeta Lavrič
Produkcija: Zavod EN-KNAP
Koprodukcija: Théâtre de la Ville, steirischer herbst
S podporo: Veleposlaništvo Združenih držav Amerike v Sloveniji

Foto: Andrej Lamut

115 minut

Deborah Pearson: ZGODOVINA, ZGODOVINA, ZGODOVINA (UK)

Deborah Pearson je kanadsko-britanska umetnica; dramatičarka, performerka, kuratorka in tudi doktorica znanosti s področja narativov v sodobnem performansu. Je tudi del kolektiva Forrest Fringe, ki je ustvarjal istoimenski festival. Različnost njenih položajev in vlog na območju gledališča in hkrati zavezanost temu, da nenehno preizprašuje svoje mesto in mesto umetnikov ter umetnosti, ji omogoča izjemno raznolik spekter vstopov v gledališče.

Zgodovina, zgodovina, zgodovina je predstava o različnih plasteh nekega časa: zgodovina Deborine družine, intimna zgodovina družine skozi besede treh generacij žensk, zgodovina skozi umetniško delo – film, v katerem igra Deborin dedek – in plast zgodovinskih dogodkov: 23. oktobra 1956 se je s študentskimi demonstracijami začela revolucija na Madžarskem, upor proti komunistični vladi in sovjetskim silam, ki je potekal iz kina Corvin. Predstava o tem, da ima vsak zgodovinski dogodek obraz in da ima vsak obraz svojo zgodovino.

Avtorica: Deborah Pearson
Dramaturgija: Daniel Kitson
Svetovanje: Tania El Khoury, Laura Danneqin
Projekt je bil razvit s pomočjo: National Theatre Studio
Produkcija: A House on Fire, Theatre Garonne, BIT Teatergarasjen

Foto: Paul Blakemore

Predstava je v angleščini s slovenskimi nadnapisi.

90 minut

Pablo Fidalgo Lareo: MORAL BOŠ V VOJNO, KI SE ZAČNE DANES (PT, ES)

Origamiji, ki so skoraj edini rekvizit v predstavi, so popolna metafora za predstavo samo, saj pred nami iz papirja, iz knjige, vznikne ves svet. Origamiji so tudi popolna ilustracija avtorja, Pabla Fidalga Larea, pesnika, dramatika, režiserja … Ta iz praznega papirja, ki ga napolni z idejo, ustvari mojstrovino. Španski umetnik mlajše generacije je v gledališče vstopil prek literature in se trudi, da tega ne bi pozabil. Ko je ustvarjal to predstavo, pa se je počutil bolj kot raziskovalec zgodovine.

Vsaka nacionalna zgodovina ima slepe pege – boleče točke, ki so zamolčane ali pa njihova razlaga zbuja nesoglasja. Zgodbe zgodovine se ne ujemajo vedno ali pa še niso povedane. Tudi družinske zgodovine imajo slepe pege. Pablo Fidalgo Lareo v predstavi razpira eno izmed španskih bolečih zgodovinskih obdobij, Francovo fašistično Španijo, prek zgodbe dedkovega strica, ki je iz zapora pobegnil fašistom v Buenos Aires. Predstava o vojnah, ki jih bijemo za lastne identitete, in vojnah, ki jih bijemo za prave zgodbe zgodovine, identitete nacij in držav.

Besedilo in režija: Pablo Fidalgo Lareo
Igra: Cláudio da Silva
Oblikovanje svetlobe: José Álvaro Correia
Oblikovanje zvoka: Coolgate (aka João Galante)
Produkcija in gostovanja: Amalia Area
Tehnik: Nuno Figueira
Glasba: Corrandes d’Exili, Lluis Llach, Alfonsina y el mar, Ane Brun, Mulemba Xangola, Bonga, Marisa Monte, Carlinhos Brown
Klavir: Ásia Rosa
Koprodukcija: Teatro Municipal Maria Matos, Festival TNT, Festival BAD, Festival de Otono a Primavera
S podporo: Espaço Alkantara, O Espaço do Tempo
Prevod: Sandra Lebar

Foto: Marta Pina

Predstava je v španščini s slovenskimi in angleškimi nadnapisi.

80 minut

Neja Tomšič: ČAJ ZA PET: OPIJSKE LADJE (SI)

Sobota, 26. avgust ob 10.00 / v slovenščini, 13.00, 17.00 / v angleščini
Nedelja, 27. avgust ob 10.00, 13.00, 15.00 / v slovenščini
Športno društvo Tabor

Neja Tomšič je vizualna umetnica mlajše generacije, s svojimi projekti in študijskim raziskovanjem (dokumentarni film v galerijskem prostoru) pa ustvarja tudi na področju filma, literature in gledališča.

Čaj za pet: Opijske ladje je njen »vizualni esej«. Pripovedništvo je povezala z vizualno umetnostjo (poslikava keramike) in čajno ceremonijo ter ustvarila mikropredstavo, v kateri nas ob čaju popelje na opijske ladje, v čas, ko so čaj znali pridelovati samo Kitajci, prodajali pa so ga samo Britanci. In ker ob čaju sedimo v sedanjem času, se nam z vsako naslednjo opijsko ladjo odstre novo razumevanje današnjega postkolonialnega sveta.

Koncept, izvedba in poslikava: Neja Tomšič
Keramika: Anja Slapničar
Produkcija: MoTA – Muzeja tranzitornih umetnosti
Zahvala: Zisha – čajna hiša

Foto: Elena Kaleva

60 minut

Obvezna je predhodna rezervacija.

Laura Kalauz, Maja Leo, Bojan Djordjev, Christopher Kriese, Lisa Schröter, Miriam Walther Kohn: SAID TO CONTAIN

Sobota, 26. avgust ob 11.00, 18.00
Nedelja, 27. avgust ob 11.00
Športno društvo Tabor

Bojan Djordjev je bil leta 2015 na festivalu Mladi levi s predstavo To ni rdeča, to je kri, predstavo partizanske, revolucionarne in komunistične poezije, letos pa prihaja z Lauro Kalauz, Majo Leo in Christopherjem Kriesejem. Umetniško ekipo tudi tokrat, kot je za Djordjeva običajno, zanima specifičen pojav, ki ga ne estetizira, ampak dekonstruira in razpira kritični misli.

Said to Contain je pogodbeni termin, ki ga uporabljajo ladjarska podjetja za zapis o vsebini kontejnerjev, saj njihove vsebine ne preverjajo, ampak verjamejo napisanemu. Umetniška ekipa poskuša predreti to opno zaupanja oziroma netransparentnost kontejnerske logistike, na kateri temelji organizacija našega sveta. Marca in aprila je ekipa s kontejnersko ladjo potovala od Hamburga do Buenos Airesa, nato pa so postavili kontejner v Zürichu ter v njem in okrog njega uprizorili predstavo, ki prihaja v Slovenijo, državo, ki ima pristanišče in je tako del globalne ladjarske logistike. Kontejner razumejo kot sidro, okoli katerega ustvarijo umetniški dogodek in tudi debato ter srečanja z različnimi lokalnimi deležniki.

Ustvarjalci: Bojan Djordjev, Laura Kalauz, Maja Leo, Christopher Kriese, Lisa Schröter, Miriam Walther Kohn
Lokalna produkcija: Bunker, Ljubljana
Lokalna producentka: Alma R. Selimović
Tehnični vodja: Andrej Petrovčič
V sodelovanju z: Nada Especial Tanz, neue Dringlichkeit (nD), TKH-Walking Theory
Koprodukcija: University of the Arts, Theater der Künste (Zurich), Magacin Cultural Centre (Belgrade), Art Space La Darsena (Buenos Aires)

Foto: Ivan Hrkaš

Predstava je v angleščini.

120 minut

CTC, EU Kultura, ŠD Tabor, PRO HELVETIA

Anton Pavlovič Čehov & Maruša Kink: TRI SESTRE (SI)

Zbirno mesto: Parmova 23

Maruša Kink končuje magistrski študij režije na AGRFT, v gledališče in režijo pa je vstopila skozi igro. Režira v okviru produkcijske hiše Margareta Schwarzwald, ki jo je soustanovila in jo umetniško vodi, in tudi drugje. Še vedno deluje tudi kot igralka, režira za mlade in za odrasle, sodeluje tako z repertoarnimi gledališči kot z neodvisno sceno.
Čehov je izziv za vsakega režiserja, in sicer kako ta gledališki kanon uprizoriti tako, da bo spet svež, da bo aktualen in da ga ne zaduši kanon vseh preteklih uprizoritev. Pred tremi leti smo Mlade leve odprli s predstavo What if they went to Moscow, predelavo Treh sester režiserke Christiane Jatahy, iz katere je velo hrepenenje po Moskvi, po nečem drugem, drugačnem, format pa je bil svež, priča smo bili vzporednemu in večplastnemu filmskemu ter gledališkemu dogajanju. Priredba in uprizoritev Maruše Kink sta prav tako pogumni, brez strahu pred posegi v besedilo, protagoniste predstave prevedeta v sedanji čas, igralci prehajajo med dramskimi liki, predstavo pa je izselila iz gledališča. Igra se v prostorih ob železnici, blizu Železniškega muzeja, ki je bil eden izmed domov Mladih levov. V predstavi hrepenenja po odhodu drugam, po nečem drugem, nas milje predstave, ki ga zaznamujeta tako prostor kot zvoki vlakov, morda spominja na to, da gledamo življenje tu, pred nami, obenem pa se mimo nas vozijo vlaki.

Režija: Maruša Kink
Igrajo: Daša Doberšek, Jure Kopušar, Matija Vastl, Lucija Tratnik, Aja Kobe
Glasbenik: Danijel Bogataj
Dramaturgija: Nika Leskovšek
Kostumografija in scenografija: Tina Bonča
Izvršna produkcija: Mija Špiler
Produkcija: Zavod Margareta Schwarzwald, AGRFT

Foto: Željko Stevanić, Arhiv CTF UL AGRFT

90 minut

Predstava je v slovenščini z angleškimi nadnapisi.

Allan Sekula & Noël Burch: POZABLJENI PROSTOR film (NL)

Pozabljeni prostor je zadnji filmski projekt Noëla Burcha, filmskega teoretika in filmarja, ter Allana Sekule, fotografa, pisca, kritika in tudi filmarja, katerega ustvarjalni in raziskovalni opus zaznamujejo »imaginarne in materialne geografije razvitega kapitalističnega sveta«. Predstava Said to Contain transport, logistiko in sodobni kapitalizem zagrabi skozi optiko kontejnerja in z gledališkimi sredstvi, Pozabljeni prostor pa se iste teme loti s filmskimi sredstvi. Poetičen filmski esej, ovenčan z beneškim levom, ki nam predstavi tisto, kar očem sicer ni skrito, je pa odmaknjeno našem pogledu.

Režija: Allan Sekula & Noël Burch
Producenta: Frank van Reemst, Joost Verheij
Koproducenta: Vincent Lucassen, Ebba Sinzinger
Scenarij: Allan Sekula & Noël Burch
Direktorja fotografije: Attila Boa, Wolfgang Thaler
Zvočna inženirja: Eckehard Braun, Joe Knauer
Oblikovanje zvoka: Mark Glynne
Glasba: Riccardo Tesi & Louis Andriessen
Montaža: Menno Boerema
Produkcija: Doc.Eye Film
Koprodukcija: WILDart FILM

Foto: Pozabljeni prostor

Film je v različnih jezikih z angleškimi podnapisi.

113 minut