EXODOS: PRVIH 20 LET

Za nami sta dve desetletji artikulacije pojma »sodobne uprizoritvene umetnosti« skozi festivalski program, od predstavitve doma (gostovanje vrhunskih predstav, srečanja s svetovno uveljavljenimi ustvarjalci, izobraževanja z mednarodnimi pedagogi in teoretiki) do uveljavitve v svetu (medcelinske izmenjave in sodelovanja, novi ustvarjalci, nova izrazne zvrsti).  Časi so se spremenili, tudi na umetniškem področju je vse bolj prisotno znamčenje, Exodos pa ostaja zavezan sodobnosti, torej temu, kar nastaja zdaj in se razvija v svetovnem merilu. Debato med teoretiki in praktiki uprizoritvene umetnosti bo vodila Jedrt Jež Furlan.

ZIBKA

Otvoritvena predstava 20. festivala Exodos, koprodukcija med Kitajsko in državami srednje in vzhodne Evrope (C-CEEC), preverja naše sprejemanje razlik in iskanje posebnosti. Kaj je bilo mladim plesalcem dano v zibelko in kaj vse so pridobili, odkar so jo zapustili. Predvsem pa se dotika v našem času skorajda pozabljenje vrednote, vsakdanje pozornosti  – stika z ostalimi, z družbo in okolico. Zibka je prvi projekt Plesne unije C-CEEC, rezultat dvoletnega mednarodnega Plesnega tabora in sodelovanja s Pekinško plesno akademijo.

Waldemar Tatarczuk: GOR (PL)

Foto: Waldemar Tatarczuk 

Sobota, 27. avgust, ob 20.00 – 20.20
Preddverje Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana 

Kolektivni spomin biva v dveh velikih narativih: zgodovini in mitologiji. Ampak z obema je ravno tako kot z osebnimi spomini, opustili smo bitko za objektivnost, za resnico ali za eno samcato verzijo. Kaj pa osebni spomini in njihov odnos s kolektivnim spominom?

Spomin je večna enigma. Kljub temu da znanost polagoma razkriva njegove zakonitosti in postopke, še vedno ostaja na pol skrivnosten proces, v katerem se podatki, ki se vtiskujejo v nas, v času budnosti pretvarjajo v podatkovne zbirke in še bolj zanimivo – vpenjajo v zgodbe. Morda pa je spomin podoben ravno umetniškim postopkom.

Waldemar Tatarczuk je poljski umetnik, trenutno živi v Lublinu. Je performer, ustvarja instalacije, je tudi kurator in ustanovitelj Performance Art Centra v Lublinu ter direktor Galerije Labirint (Galeria Labirynt). »Glavna materija mojih performansov je spomin. Spomin kot fenomen in tudi spomin, ki je del predmetov, sledi, ki ostanejo. Spomin, ki se nanaša na preteklost in je hkrati v nasprotju s sedanjostjo. Vprašanja sledi, ki ostajajo, kam pravzaprav se nastanijo njihove raze. Nanašajo se tudi na to, kar ostaja po vsakem dogodku. In tudi na to, kako spomin doživlja preobrazbe, kako se spomini zabrišejo, so predrugačeni, kako jih zamenjajo drugi, bolj živi.«

Anestis Azas & Prodromos Tsinikoris: ČISTO MESTO (GR)

Foto: Christina Georgiadou

Ponedeljek, 22. avgust, ob 19.30
Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana

Anestis Azas in Prodromos Tsinikoris, režiserja, oba razpeta med Grčijo in Nemčijo, se s predstavo odzivata na dikcijo »čiščenja«, ki je vzniknila na vrhu krize v Grčiji in za vso »umazanijo« krize krivila migrante. Dikcijo sta vzela dobesedno in si poskušala odgovoriti, kdo res čisti mesto. Tako je nastala dokumentarna predstava s petimi čistilkami, ki so v Grčijo prišle iz Albanije, Južnoafriške republike, s Filipinov, iz Bolgarije in Moldavije.

Predstava o nevidnih delavcih tega sveta, ki držijo svet v tirih, obenem pa plačujejo dolg družbe – najprej za blaginjo grške družbe, v katero so prišle, potem pa seveda plačajo še najvišjo ceno nedavne grške krize, ki najprej udari po njih. Grenka predstava, a vseeno polna humorja, saj je njihova vitalnost neuničljiva – svojo žrtev namreč prevedejo v investicijo v prihodnje generacije: svoje otroke. Neka univerzalnost je v njihovih usodah, ne zato, ker je poklic čistilke znan po vsem svetu, ampak zato, ker v njihovih položajih zlahka prepoznamo lastne zgodbe.

Raziskava, besedilo in režija: Anestis Azas, Prodromos Tsinikoris
Nastopajo: Mabel Matchidiso Mosana, Rositsa Pandalieva, Fredalyn Resurreccion, Drita Shehi, Valentina Ursache
Dramaturgija: Margarita Tsomou
Scenografija in kostumografija: Eleni Stroulia
Asistentka scenografije in kostumografije: Zaira Falirea
Oblikovanje svetlobe: Eliza Alexandropoulou
Glasba: Panagiotis Manouilidis
Video: Nikos Pastras
Asistenta režije: Ioanna Valsamidou, Liana Taousiani
Producent: Vasilis Chrysanthopoulos
V videu nastopa: Nelly Kambouri
Izgradnja lutk: Yiannis Katranitsas
Koprodukcija: Onassis Cultural Centre – Athens, Goethe-Institut (v okviru projekta EUROPOLY)
Podpora za gostovanje: Onassis Culturall Centre – Athens

75 min

Predstava je v grščini s slovenskimi in angleškimi nadnapisi.
Prevod predstave: Polona Vozel

Ogled predstave je brezplačen, veseli pa bomo, če nas podprete s prostovoljnimi prispevki. Priporočamo rezervacijo vstopnic: info@ljudmila.org/~bunker/, +386 51 269 906.

Encyclopédie de la parole / Joris Lacoste: SUITA ŠT. 2

Foto: Jose Caldeira

Nedelja, 28. avgust ob 21.00 
Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana

Mladen Dolar je filozofsko raziskoval glas onkraj smisla, onkraj estetskega ugodja, onkraj prisotnosti, glas kot objekt, ki biva v vmesnosti, med zunaj in znotraj, med telesom in dušo, med naturo in kulturo. Glas prepozna kot simptom, da bivajoče ni sklenjeno v sebi, da je torej v razcepu s seboj.

Natančno po tem terenu vmesnosti ali razcepljenosti, kjer glasovi niso samo prenosniki pomenov, smisla, niso pa tudi samo estetizirani v »glasbo«, torej glas ni vezan niti samo na misel – sporočilo, niti samo na telo – zvok, se giblje cikel štirih koralnih suit Jorisa Lacosta, ki gradivo jemlje iz Enciklopedije besed, kolektivnega projekta zbiranja različnih oralnih form. Prva v ciklu, Suita št. 1 ABC, je bila osredotočena na primere, ki so iz registra osnovnih primerov človekovega govora: kako se naučimo govoriti, kako blebetamo, uživanja v neznanih jezikih, uživanja v govoru samem. Suita št. 2, ki jo je Lacoste ustvaril skupaj s Pierre-Yvesom Macéjem, pa so besede v akciji; od najintimnejših do notoričnih, v celotnem registru čustvenih stanj in spet … v različnih jezikih. Če je bila prva suita simfonija, je druga sonata – v izvedbi petih izjemnih performerjev.

Koncept: Encyclopédie de la parole
Kompozicija in režija: Joris Lacoste
Glasba: Pierre-Yves Macé
Nastopajo: Vladimir Kudryavtsev, Emmanuelle Lafon, Nuno Lucas, Barbara Matijević, Olivier Normand
Asistentka in sodelavka: Elise Simonet
Oblikovanje svetlobe in videa, tehnični direktor: Florian Leduc
Ton: Stéphane Leclercq
Kostumografija: Ling Zhu
Video koder: Thomas Köppel
Asistent videa: Diane Blondeau
Prevod in produkcija: Marie Trincaretto
Lektura in popravki: Julie Etienne
Učitelji za glas: Valérie Philippin et Vincent Leterme
Učitelji za jezik: Azhar Abbas, Amalia Alba Vergara, Mithkal Alzghair, Sabine Macher, Soren Stecher-Rasmussen, Ayako Terauchi Besson
Povabljeni zbiralci arhiva: Constantin Alexandrakis, Mithkal Alzghair, Ryusei Asahina, Adrien Bardi Bienenstock, Judith Blankenberg, Guiseppe Chico, Manuel Coursin, David-Alexandre Guéniot, Léo Gobin, Haeju Kim, Monika Kowolik, Federico Paino, Pauline Simon, Ayako Terauchi Besson, Helene Roolf, Anneke Lacoste, Max Turnheim, Nicolas Mélard, Tanja Jensen, Ling Zhu, Valerie Louys, Frederic Danos, Barbara Matijevic, Vladimir Kudryavtsev, Olivier Normand, Nuno Lucas
Produkcija in administracija: Dominique Bouchot, Marc Pérennès
Razvoj projekta: Judith Martin, Ligne Directe
Produkcija: Echelle 1:1 (s podporo Ministère de la Culture et de la Communication /DRAC Ile-de-France).
Koprodukcija: T2G Théâtre de Gennevilliers/Festival d’Automne à Paris, Asian Culture Complex – Asian Arts Theater Gwangju, Kunstenfestivaldesarts, Théâtre Vidy-Lausanne, Steirischer Herbst Festival, Théâtre Agora-Seinendan, La Villette – résidences d’artistes 2015, Théâtre national de Bordeaux en Aquitaine, Rotterdam Schouwburg,  NXTSTP (s pomočjo Creative Europe Program) in s pomočjo francoskega inštituta ter programa Théâtre Export in CIRCLES, Nouveau Théâtre de Montreuil, l’Usine, Scène conventionnée – Tournefeuille.

Creation Kunstenfestivaldesarts, Brussels, May 2015.

85 min

Predstava je v različnih jezikih z angleškimi nadnapisi.

Ogled predstave je brezplačen, veseli pa bomo, če nas podprete s prostovoljnimi prispevki. Priporočamo rezervacijo vstopnic: info@ljudmila.org/~bunker/, +386 51 269 906.

Penny Arcade: HREPENENJE TRAJA DLJE (US)

Foto: arhiv Penny Arcade

Nedelja, 21. avgust, ob 20.00 
Ponedeljek, 22. avgust, ob 21.30
Gledališče Glej

Penny Arcade je prava superzvezda Warholove Tovarne. Ker ni samo slehernica iz Warholove napovedi, da bo vsak dočakal svojih 15 minut slave, je še vedno videti kot milijon dolarjev, njene predstave, pesmi, teksti in javna pojavljanja pa so zmes dovtipnosti, humorja in pronicljivega razumevanja človeške biti. Polna je enovrstičnic, kot so »Povprečnost je nova črna« (Mediocrity is the new black.), »Upanje ubija« (Hope is a killer.), »Nimam otrok. Ne jemljem talcev.« (I didn’t have children. I don’t take hostages.).

Spomin nas rad ukane in nam preteklost slika lepšo, kot je bila. A Penny Arcade ni mogoče ukaniti. Videla in doživela je vse, a vedno obdržala distanco. Ko govori o preteklih desetletjih, jih tako v najboljši stand-up maniri smeši in secira obenem. Tudi ko tarna nad spremembami, tega ne počne z vidika zagrenjenosti, ampak zato, ker bi mladim generacijam privoščila isto, kar je imela ona: polno, svobodno in sočno življenje. Legenda v živo, v dialogu z rokenrol glasbo preteklih desetletij.

Zasnova, besedilo in izvedba: Penny Arcade
Sorežija in oblikovanje: Steve Zehentner
Produkcija: London Artists Projects

70 min

Predstava je v angleščini.

Ogled predstave je brezplačen, veseli pa bomo, če nas podprete s prostovoljnimi prispevki. Priporočamo rezervacijo vstopnic: info@ljudmila.org/~bunker/, +386 51 269 906.

Mallika Taneja: BODI PREVIDEN (IN)

Foto: David Wohlschlag

Torek, 23. avgust, ob 19.30 
Četrtek, 25. avgust, ob 19.30
Gledališče Glej

Mallika Taneja je indijska igralka in režiserka, ki jo je eden od profesorjev na Kirori Mal Collegeu označil kot umetnico, ki jo zaznamujejo zavedanje sveta, občutljivost za krivice ter razumevanje prostorov; socialnih in osebnih.

Bodi previden je miniaturka, lahko bi ji prilepili tudi oznako feministična, o varnosti žensk. Predstava je deloma tudi odgovor na trenutno zelo glasen in težak boj proti napadom na ženske v Indiji, kjer napadalci in tudi tiha večina vedno premestijo krivdo za napad v žensko samo, pogosto na njen videz. Taneja se roga tej logiki in jo – tako kot sebe – razgali; razkrinka tudi hinavski dominantni diskurz, saj je del fraz, ki jih ponavlja, iz spletnih nasvetov za ženske, kako biti previden oziroma kako ostati varen. Obleke (ali pa odsotnost obleke) so pomembni nosilci identitetnih in političnih označevalcev. Kaj govorijo Tanejine?

Zasnova in izvedba: Mallika Taneja
Produkcijska pomoč: Suhasini Taneja
Predstava je bila ustvarjena v Tadpole Repertory gledališču kot del predstave NDLS.

30 min

Predstava je v angleščini.

Ogled predstave je brezplačen, veseli pa bomo, če nas podprete s prostovoljnimi prispevki. Priporočamo rezervacijo vstopnic: info@ljudmila.org/~bunker/, +386 51 269 906.

No!Training Lab: VARIACIJE NA POČASNOST: TIME-OUT 2 (SI)

Foto: Sunčan Stone

Četrtek, 25. avgust, ob 21.00
Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana 

Ekipa, ki je ustvarila predstavo Variacije na Počasnost: TIME OUT 2., je nastala v raziskovalnem in ustvarjalnem procesu, ki ga je iniciirala Katja Legin. V okviru No!training Laba so se avtorji, vsi priznani slovenski plesalci, koreografi in performerji, v triletnem večfaznem delu spustili v dialog z romanom Milana Kundere Počasnost.

Počasnost je prvi roman Milana Kundere, ki ga je napisal v svojem drugem jeziku, francoščini, in tako stopil na nov teren »aritmetike eksila«. Tudi ekipa predstave se je odpravila na nov teren, v nov jezik, narediti plesno uprizoritev romana je izziv. Občasno sicer vstopijo v fabulo romana, kot bi hoteli vstopiti v like, prizore, vendar ne zdrsnejo v banalnost uprizarjanja zgodbe, ilustriranja likov in njihov usod – sledijo predvsem dinamiki njihovih želja, notranjih porivov oziroma užitka, ki pa se nenehno izmika. Prav na relaciji počasnost-hitrost je pri Kunderi, v predstavi pa še nekako bolj, materializirano – vprašanje užitka.

Ustvarjalci in izvajalci: No!training Lab (Barbara Kanc, Barbara Ribnikar, Jan Rozman, Kaja Lorenci, Katja Legin, Nataša Živković)
Glasba v živo: Joži Šalej
Oblikovanje zvoka: SZ3
Oblikovanje svetlobe: Tomi Janežič
Prostor in kostumi: No!training Lab
Svetovanje za kostume: Marina Sremac
Produkcija: Studio za raziskavo umetnosti igre
Partnerji: Zavod Federacija, Španski Borci, PTL, Flota, Nagib

70 min

Predstava je v angleščini.
Ogled predstave je brezplačen, veseli pa bomo, če nas podprete s prostovoljnimi prispevki. Priporočamo rezervacijo vstopnic: info@ljudmila.org/~bunker/, +386 51 269 906.

Maria Lucia Cruz Correia: SKUPNE SANJE (PT, BE)

Foto: Mark Požlep

Sobota, 20. avgust, ob 15.00-19.30
Nedelja, 21. avgust, ob 15.00-19.30
Pedaliranje po reki Ljubljanici

Maria Lucia Cruz Correia je portugalska umetnica, ki živi v Belgiji, občasno tudi v Sloveniji. Njena dela se vedno dotikajo okoljskih tem, pogosto sodeluje tudi z okoljskimi strokovnjaki, aktivisti, tudi pravnimi strokovnjaki in znanstveniki. Njeno delo prežema vprašanje sprememb, pri razmisleku o prihodnosti pa jo zanima vstop v interakcijo, participatornost.

Common Dreams je plavajoča skulptura na Ljubljanici, otok za razmislek, kjer bo Cruz Correia v polurnih intervalih sama soočila svojo apokaliptično vizijo s pričakovanji, rešitvami in razmisleki s po enim članom občinstva naenkrat. Obdanost z vodo ponuja idealno okolje za potopitev v razmislek, obenem pa je alegorija prihodnosti – bomo ostali kot osamljeni otočki na vodi?

Koncept in izvedba: Maria Lucia Cruz Correia
Koprodukcija: Vooruit
Lokalni producentki: Katarina Slukan, Mojca Jug
Asistentka produkcije: Alenka Perpar
Tehnična podpora: Igor Remeta, Andrej Petrovčič
Donator rastlin: Botanični vrt Univerze v Ljubljani

Pogovor  z umetnico je v angleščini.

Obvezna je predhodna rezervacija.

30 min

Ludomir Franczak: PONOVNO PRIDOBLJENI (PL)

Foto: Maciej Zakrzewski

Sobota, 20. avgust, ob 21.30
Projektni prostor DUM

Ludomir Franczak je poljski vizualni umetnik, režiser, kurator … Zanimajo ga vprašanja spomina in identitete, njegovi projekti pa so kompleksni hibridi vizualne umetnosti, zgodovine, literature in uprizoritvenih prijemov.

Zgodovinsko izhodišče Franczakove predstave so usode Nemcev, ki so bili po povojni novi mejni delitvi med Nemčijo in Poljsko večinoma prisiljeni zapustiti svoje domove in oditi v Nemčijo. Franczak je v mestnem arhivu Slupska našel rokopise njihovih življenjepisov in zanj niso bili več brezimna skupina ljudi, ki jih je poznal iz zgodovine. Sam pravi, da je Ponovno pridobljeni njegov zasebni atlas, predstava je konstrukcija zgodbe iz okruškov materialnih artefaktov zgodovine. Zgodbe, ki jih sestavi, so seveda konstrukt, kar proseva že skozi samo dogajanje, ko dobesedno gradi prizorišče kot instalacijo, ampak zgodovina je prav tako – konstrukt.

Besedilo, režija in scenografija: Ludomir Franczak
Glasba: Marcin Dymiter
Kostumografija: Magdalena Franczak
Glasovi: Irena Jun, Andrzej Golejewski, Stefan Filipowicz, Mateusz Nowak, Dorota Lesiak, Katarzyna Duma, Magdalena Franczak, Wiktoria Wrzyszcz, Emil Franczak, syntezator mowy
Produkcija: Centrum Rezydencji Teatralnej, Scena Robocza
Slovenski prevod: Petra Meterc

70 min

Predstava je v poljščini s slovenskimi nadnapisi.

Ogled predstave je brezplačen, veseli pa bomo, če nas podprete s prostovoljnimi prispevki. Priporočamo rezervacijo vstopnic: info@ljudmila.org/~bunker/, +386 51 269 906.