Beton Ltd.: ICH KANN NICHT ANDERS

Foto: Toni Soprano

Avtorsko poetiko kolektiva Beton Ltd. (Katarina Stegnar, Branko Jordan, Primož Bezjak) zaznamuje iskanje osebnih vstopov v globalna vprašanja – njihova pozicija je pogosto performerska –, iskanje novih, hibridnih formatov uprizarjanja in mojstrsko obvladovanje uprizoritvenih tehnik. Ich kann nicht anders je njihova peta predstava, kjer nas kontrapunkt med popolno intimo in odzveni globalnih dogodkov spomni na tezo Srećka Horvata, da je prava revolucija vedno revolucija vsega, vseh družbenih odnosov, tudi najbolj intimnih.

Svet okoli nas je nasičen z dogajanjem, nasičen s spremembami in, če obstaja konstanta, je to trenutno negotovost. Slutimo spremembe, a kakšne bodo, se še ne izrisuje jasno. Ena izmed možnih strategij boja proti oglušujoči glasnosti sveta, je umik v svoj svet. Ne predaja, ampak obramba lastnega intimnega teritorija pred zunanjim svetom. Umik v intimo, kjer je svoboda možna in kjer je utopija – zdaj.

Kolofon

Koncept in režija: Beton Ltd.
Nastopajo: Katarina Stegnar, Branko Jordan, Primož Bezjak
Glasba: Dead Tongues
Oblikovanje prostora: sonda4, Toni Soprano
Kostumografija: Mateja Benedetti
Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
Dramaturška sodelavka: Urška Brodar
Tehnični vodja: Andrej Petrovčič
Tehnični sodelavec: Martin Lovšin
Izvršna producentka: Maja Vižin
Stiki z javnostmi: Tamara Bračič Vidmar
Produkcija: Bunker, Ljubljana
Predstavo so omogočili: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana
S pomočjo: Elektro Ljubljana, d.d., Slovensko mladinsko gledališče
Zahvala: GT22, Športno društvo Tabor, Aljoša Cetinski, Mini Teater, Uroš Kaurin, Nathalie Horvat

Izvedbe

Premiera:
26. avgust 2016, ob 20.00, Dvorana športnega društva Tabor, Ljubljana

Prihodnje predstave:
/

Pretekle predstave: 
27. avgust 2016, ob 21.00, Dvorana športnega društva Tabor, Ljubljana
29. in 30. avgust 2016, ob 20.00, Dvorana športnega društva Tabor, Ljubljana
24. in 25. september 2016 ob 20.00, Dvorana športnega društva Tabor, Ljubljana
8. in 9. oktober 2016 ob 20.00, Dvorana športnega društva Tabor, Ljubljana
19. in 20. november 2016 ob 20.00, Dvorana športnega društva Tabor, Ljubljana
22. november ob 18.00 in 20.00,  v okviru festivala Drugajanje, Narodni dom Maribor, Maribor
4. april 2017, Teden slovenske drame, Kranj
13. in 14. maj 2017, ob 20.00, Dvorana športnega društva Tabor, Ljubljana
3. in 4. junij 2017, ob 20.00, v okviru Mednarodnega srečanja Flanders – Balkan Express, Dvorana športnega društva Tabor, Ljubljana
17. september 2017, ob 20.00 Dvorana športnega društva Tabor, Ljubljana
5. in 6. oktober 2017, Prague Crossroads International Theatre Festival, Češka Republika
10. in 11. oktober 2017, Festival Konfrontacje Teatralne Lublin, Poljska

Kritike

Arhar N.: Ocenjujemo: Ich kann nicht anders, Delo, 30. 8. 2016 (pdf 180KB)
Jelesijević N., V vakuumu ohranitve golega življenja : Ich kann nicht anders, Radio Študent, 30.8.2016 (pdf 172 KB)

Video

Ich kann nicht anders Trailer from Bunker Ljubljana on Vimeo.

Fotografije

Foto: Nada Žgank

Robertina Šebjanič, Victoria Vesna & James K. Gimzewski: SUBAKVATIČNA ZVOČNA KRAJINA

Foto: Robertina Šebjanič

Petek, 26. avgust, 15.00–16.30
Preddverje Stare mestne elektrarne – Elektra Ljubljana

Robertina Šebjanič bo v preddverju Stare mestne elektrarne postavila instalacijo Subakvatična zvočna krajina, kjer bomo obiskovalci potopljeni v podvodne zvoke morij, zvoke, ki jih je s hidrofonom zbirala ob različnih potovanjih k različnim morjem. Robertina Šebjanič s svojim projektom odstira tančico antropocentrične zaverovanosti, ki ne vidi (in ne sliši) onkraj svojega sveta – v svoji zvočni instalaciji nas bo izpostavila zvokom morja, ki ima še bogatejšo zvočno sliko kot svet nad vodo.

Na konferenci bo skupaj z Victorio Vesna in Jamesom K. Gimzewskim osvetlila nekatere teme, ki jih naslavlja tudi instalacija, kot so recimo problem hrupa, zvočnega onesnaženja oceanov in morij ter tudi drugih dejavnikov onesnaženja – od nano ravni različnih toksinov in plastičnih delcev do makro ravni, makrosituacij, ki so prisotne v morju v dobi antropocena.

Robertina Šebjanič je intermedijska umetnica. V svojih delih se ukvarja z vzpostavitvijo razmerij med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo. Njeno raziskovanje je v zadnjih letih usmerjeno predvsem na področje živih sistemov. Njeni umetniško-raziskovalni procesi ponavadi končajo v obliki avdiovizualnih performansov ter na terenu zvočnih umetnosti ter tudi v kompleksnih potopitvenih postavitvah/instalacijah.

Victoria Vesna je profesorica na UCLA in direktorica Art|Sci centra na School of the Arts and California Nanosystems Institute (CNSI). Že več desetletij deluje na področju morskih živih sistemov in razumevanja vpliva okoljskih sprememb na naš planet. Viktorija Vesna je tudi soustanoviteljica spletne strani waterbodies.org.

James K. Gimzewski je fizik, pionir raziskav na temo električnega stika s posameznimi atomi in molekulami ter oddajanjem svetlobe z uporabo vrstičnega tunelskega mikroskopa. Je višji redni profesor kemije na UCLA v Los Angelesu, predstojnik oddelka Nano & Pico Characterization Core Facility in znanstveni direktor Art|Sci centra na Kalifornijskem inštitutu za nanosisteme CNSI ter glavni raziskovalec in sodirektor za povezave na japonskem Mednarodnem centru za nanoarhitektoniko materialov (MANA). Profesor Gimzewski je član Londonske kraljeve družbe za znanost.

Tony Chakar: O MOŽNOSTIH, ODUČENJU, RAZVELJAVITVI

Foto: arhiv Tonyja Chakarja

Petek, 26. avgust, 11.00–13.00
Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana

V kakofoniji političnih ideologij in narativov včasih omahujemo, kaj verjeti, kako strukturirati svoj svet. Ampak morda iščemo red ali celo »resnico« in posledično tudi rešitve težkih situacij na napačni osnovi. Namesto iskanja prave ideologije, pravega narativa, mitologije, ki bo ustrezala našemu vrednotnemu sistemu, moramo razsuti vse in začeti na novih temeljih. Kako lahko »novo« vznikne iz nenehnega ponavljanja »starega«? Če v tem kontekstu razmišljamo o umetnosti: mogoče je čas, da o umetnosti nehamo misliti kot o ogledalu družbe, kot generatorju novih narativov, in mislimo umetnost kot del sistema, ki je zgrajen na napačnih temeljih. In njen potencial leži v zanikanju vsega znanega. Predavanje bo alegorično, Chakar bo svojo misel razvil iz analize Fairuzove navidezno romantične pesmi.

Tony Chakar je libanonski arhitekt, umetnik in pisec. Pripada generaciji libanonskih umetnikov in mislecev, katerih razmislek o konfliktih današnjega sveta vznika iz razumevanja, kako gledamo, kako smo naučeni, da vidimo, in kako se lahko odučimo stvari, ki smo jih naučeni. Njegova platforma je spomin kot performativna praksa. Chakarjevo delo poskuša presegati tradicionalni arhitekturni fokus z vključevanjem literature, filozofije in teorije.

Pogovor po predavanju bo moderiral: Istvan Szakats

Crvena: IZREDNO STANJE

Foto: Zoran Kanlić

Petek, 26. avgust, 17.00–18.00
Projektni prostor DUM

Nestabilnost in negotovost se kažeta kot trenutno univerzalni stanji sodobnega človeškega obstoja. Z Naomi Klein v mislih lahko trdimo, da se je izredno stanje razširilo iz postkatastrofičnega preurejanja političnih mitologij in razmerij moči v razumevanje, da je sedanje stanje stvari drugačne narave in se hrani v bolj splošnih spremembah skupnosti. Eden izmed načinov, ki bi lahko opisal stanje, je erozija družbenih ureditev, ki so temeljile na ureditvah nacionalnih držav. Čeprav je država še vedno dominantna ureditev, se vedno bolj kaže kot nemočna pri vzdrževanju reda. Zato so družbe in posamezniki v družbenih odnosih vedno bolj izpostavljeni prekarnosti in fluidnosti. V tem prikritem predavanju bomo z različnimi metodami raziskali možne in protiintuitivne poti, kako bi lahko na novo vzpostavljali družbene odnose in kako bi lahko te procese uporabili kot silo za spremembe in emancipacijo ter tako nadomestili konservativizem in nasilje, ki sta se artikulirala kot parametra sedanjih prevladujočih odgovorov na trenutne izzive.

Crvena (Rdeča) je bosanski kolektiv, ki deluje na poroznih terenih aktivizma, teorije, feminizma, umetnosti, publiciranja in skupnega dela.

»To ni zgodba o revoluciji, politični stranki, šminki ali kaj jaz vem. CRVENA RDEČA je edina prava barva in hkrati prva barva, ki jo je človek odkril. RDEČA je barva krvi in ognja, močnih čustev, ljubezni in barva alarma. RDEČA je prav tako barva moči in energije, ki jo občutimo vsakič, ko delamo skupaj. In tako so se pod imenom Društvo za kulturo in umetnost CRVENA zbrale umetnice, zgodovinarke kulture, feministke, kustosinje, fotografinje, inženirke, ekonomistke, pesnice, pevke, novinarke, glasbenice in DJ-ke, pisateljice, sociologinje, aktivistke in vseh takšnih vrst Bosanke in Hercegovke.« (Danijela Dugandžić Živanović).

ZAJTRK Z UMETNIKI

Dobro izhodišče za spoznavanje lokalne umetniške scene  je neformalno druženje z lokalnimi umetniki. In kaj je boljšega kot druženje ob umetnosti in hrani?

Vabljeni na zajtrk!

Foto: Urška Boljkovac

Sobota, 27. avgust, 9.30–10.45

prostoRož collective: Zajtrk v Knjižnici reči, zbirno mesto: hotel Park
Ekipa kolektiva prostoRož ustvarja javne prostore prijetne in domačne, sploh za lokalce. Del strategije v Savskem naselju je vzpostavitev Knjižnice reči. Zajtrk v Savskem bo uvod v dan sredi knjižnice brez knjig – samo orodje, igrače, gospodinjski aparati … ob pogovoru o aktivnostih prostoRoža in prihodnjih načrtih.

Kitch: Zajtrk v parku Tabor, zbirno mesto: park Tabor
Tandem Kitch se od leta 1999 upira kategorizacijam, gibajoč se med performansom, teorijo in estetiko trasha. V zadnjem performansu Prisega prisega na strategijo kafanskega uprizarjanja. V jutru po prvem dnevu konference vas Kitch vabi na veganski zajtrk v park Tabor, kjer lahko pozdravite posledice prejšnjega dne in se pripravite na novega, skupaj z izkušenima umetnikoma, mislecema, aktivistoma, kuharjema …

Helena Tahir: Zajtrk v DobriVagi – umetnost na kilo, zbirno mesto: DobraVaga
Helena Tahir je mlada vizualna umetnica; njeni glavni mediji si tisk, risba, slika in analogna fotografija. Je ena izmed tistih mladih slovenskih umetnic, ki jih moramo spremljati; zadnje tri mesece je imela odprt atelje v DobriVagi, novoodprti galeriji, kjer prodajajo umetnost na kilo. Vabi vas na zajtrk v svoj odprti atelje, ravno pod ljubljansko največjo tržnico.

Mare, Olja & Veno Bulc: Zajtrk doma, zbirno mesto: Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
Mare Bulc je slovenski gledališki režiser in performer, ki se rad odpravi na vse gledališke terene: od neodvisnih odrov do repertoarnih gledališč, od dramskega gledališča do uprizoritev, kjer skupaj z ekipo začne z nule, trenutno pa v Lutkovnem gledališču Ljubljana režira predstavo po kultni knjigi Tajno društvo PGC. Ima dva otroka: Olja ima deset let, Veno pa dve leti. Gostili vas bodo pri sebi doma in skupaj boste jedli njihov tradicionalni sobotni zajtrk.

Prijava na info točki v Stari mestni elektrarni. Rezervacije so obvezne.

Mitja Velikonja & Sandi Abram: KO ZIDOVI SPREGOVORIJO: IDEOLOGIJA GRAFITOV IN ULIČNE UMETNOSTI V LJUBLJANI

Foto: Abram

Sobota, 27. avgust, 11.00–14.00
Prešernov trg pri lekarni

Nedavno je Mestna občina Ljubljana začela vojno proti vandalizmu s kampanjo »Človek, čuvaj svoje mesto, samo eno imaš.«. Apelirajo tudi na prebivalce mesta, da poročajo o vandalizmu, in dodelili so nekaj površin, na katerih so grafiti dovoljeni. Namesto da bi mesto prisluhnilo, kaj grafiti sporočajo, jih omejujejo na vandalizem in na kontrolirane površine, kjer sta svoboda govora in svoboda umetnosti sponzorirani, nadzorovani, na kratko – legalni.

Sandi Abran in Mitja Velikonja nas bosta peljala na sprehod od grafita do grafita po Ljubljani. Skupaj z nami bosta skušala brati oziroma razbrati ideologije iz različnih grafitov. Poleg estetskih bomo največ pozornosti posvetili političnim implikacijam teh »urbanih fresk« in poskušali razmišljati o večno vprašljivem razmerju med umetnostjo in politično ideologijo na ulicah: ali grafiti samo reproducirajo ali konfrontirajo trenutne dominantne ideologije, kdo/zakaj/kako jih (de)konstruira? So te podobe znak soglasja ali nesoglasja? Kako – na primer – nedavna »begunska kriza« odseva na ulicah? Kaj nam grafiti govorijo o politični krajini Slovenije? Na kratko – kaj nam govorijo ljubljanski zidovi?

Mitja Velikonja je redni profesor na Katedri za kulturologijo in predstojnik Centra za proučevanje kulture in religije. Njegove glavne raziskovalne teme vključujejo nove tranzicijske ideologije, subkulture in urbane kulture, kolektivni spomin in postsocialistično nostalgijo. Trenutno ga zanimajo ideološke dimenzije in politični potenciali sodobnih grafitov in ulične umetnosti: od tistih nogometnonavijaških do (anti)nostalgičnih, od grafitarskih bitk različnih političnih skupin do – v zadnjem času – pro/kontra begunskih.

Sandi Abram je raziskovalec grafitov in ulične umetnosti, ustanovil je tudi dnevno ljubljansko vodstvo po grafitih. Njegova diplomska naloge je bila »Od Grafita do grafita: ulične kreativnosti v primežu inkorporacijskih praks«. Bil je tudi sourednik dvojne številke Časopisa za kritiko znanosti o grafitih in ulični umetnosti. Njegovo raziskovanje se osredotoča na (re)apropriacijo javnih prostorov, sodobne potujoče obrtnike, neinstitucionalne umetniške in artivistične prakse s posebnim poudarkom na urbani ustvarjalnosti in ulični kulturi.

Maja Smrekar: NOVE DIMENZIJE “NARAVNEGA”

Foto: Borut Peterlin 

Sobota, 27. avgust, 15.00–16.30
Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana (odhod z avtobusom ob 14.45 izpred Stare mestne elektrarne) 

Umetnica Maja Smrekar raziskuje in povezuje dve krovni temi: paralelno evolucijo v razmerju volk – človek – pes in šesto veliko izumiranje vrst na Zemlji. Paradigmo t. i. biomoči, ki zajema preizpraševanje koncepta življenja, med drugim obravnava skozi diskurze o hibridnem sorodstvu (Haraway) in animalizaciji človeka (Deleuze – Guattari, Agamben). Ti biotehnologijo, globalne ekonomije in ideologije humanitarnosti obravnavajo kot odvode procesov, znotraj katerih človeštvo dosega nove dimenzije »naravnega«. Glede na to, da živimo v času, v katerem smo dosegli raven totalnega upravljanja (človeškega) življenja, se bomo v pogovoru spraševali, ali lahko človeštvo sploh še mislimo znotraj paradigme razsvetljenstva, ki človeka prepozna ravno po tem, da ga razlikuje od živali?

Maja Smrekar je diplomirala na Oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, trenutno pa končuje magistrski študij na Oddelku za nove medije. Smeri njenega raziskovanja temeljijo na fenomenologiji percepcije in koncepta življenja. Zadnja leta med drugimi sodeluje z Galerijo Kapelica in Aksiomo, s katerima je razvila projekte, ki povezujejo križanje humanističnih in naravoslovnih znanosti v interdisciplinarna umetniška dela. Maja Smrekar živi in dela med Ljubljano in Berlinom.

Pogovor bo moderirala Mojca Kumerdej.

Maria Lucia Cruz Correia: OBDOBJE POSTANTROPOCENA: EVOLUCIONARNA PERSPEKTIVA PRIHODNJE ZAKONODAJE O PODNEBNIH SPREMEMBAH

Foto: arhiv Marie Lucie Cruz Correie

Sobota, 27. avgust, 17.00–18.30
Mestna občina Ljubljana, velika sejna dvorana

Smo ljudje za vedno spremenili planet? Potrebujemo novo zakonodajo za prilagoditev dobi po antropocenu? In če shemo apliciramo na pravo, če bi lahko predlagali nov pravni red glede okolja in narave: če je »zločin« ekocid, kdo bi bile žrtve? Ljudje ali neljudje? Kdo so storilci? Kdo priče? Kako bi lahko v prid reševanju ekološke krize spremenili zakonodajo?

Maria Lucia Cruz Correia bo skupaj s Katjo Eman razmišljala o možnem izstopu iz antropocentričnega diskurza v pogovoru o legalnem vidiku. Zakonodaja je oblika družbene pogodbe, dogovora. Ampak najbrž je čas za nov dogovor – če neljudje nimajo glasu (vsaj ne takšnega, ki bi ga ljudje lahko slišali), kako skleniti nov dogovor? Kdo vzpostavi nova razmerja in njihovo regulacijo z zakonom?

Portugalska umetnica Maria Lucia Cruz Correia je diplomantka grafičnega oblikovanja ter magistrica naprednih uprizoritvenih in scenografskih študij, trenutno vpisana na podiplomski program umetnosti, medijev in multimedijev Transmedia na visoki šoli za umetnost LUCA. Njeno delo zaznamuje posluh za okoljske tematike, ki se jih pogosto loteva v sodelovanju s profesionalci zunaj krogov umetnosti, največkrat znanstveniki in aktivisti. V njenih projektih so v središču pozornosti potenciali za temeljne spremembe: v iskanju utopične zdravitve predlaga akcije, ki se stapljajo s kliničnimi vprašanji o naravi človeške izkušnje. Razvija taktike participatornega performansa ter ustvarja lastne platforme za skupno artikulacijo radikalnega mišljena o celjenju, sobivanju in soudeležbi.

film Seventh Son 2014 download

OTVORITEV FESTIVALA MLADI LEVI 2016

Festival začenjamo s predstavo Noč krtov (Welcome to Caveland!) priznanega francoskega režiserja Philippa Quesna. Predstava o življenju velikanskih krtov je kot basen brez nauka, alegorija življenja, ki je samo po sebi najzanimivejša zgodba. Predstavi ob 21.30 na ploščadi za Staro elektrarno sledi mladolevovski ples!

Z glasbo nas bosta letos razvajala DJ Bakto (Tetkine radosti) in DJ Udo Brenner (Zeleno sonce), z okusnimi prigrizki pa iskrivi kuhar Primož Dolničar skupaj s kuharicami Dnevnega centra aktivnosti za starejše.

Vaš Bunker

Waldemar Tatarczuk: GOR (PL)

Foto: Waldemar Tatarczuk 

Sobota, 27. avgust, ob 20.00 – 20.20
Preddverje Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana 

Kolektivni spomin biva v dveh velikih narativih: zgodovini in mitologiji. Ampak z obema je ravno tako kot z osebnimi spomini, opustili smo bitko za objektivnost, za resnico ali za eno samcato verzijo. Kaj pa osebni spomini in njihov odnos s kolektivnim spominom?

Spomin je večna enigma. Kljub temu da znanost polagoma razkriva njegove zakonitosti in postopke, še vedno ostaja na pol skrivnosten proces, v katerem se podatki, ki se vtiskujejo v nas, v času budnosti pretvarjajo v podatkovne zbirke in še bolj zanimivo – vpenjajo v zgodbe. Morda pa je spomin podoben ravno umetniškim postopkom.

Waldemar Tatarczuk je poljski umetnik, trenutno živi v Lublinu. Je performer, ustvarja instalacije, je tudi kurator in ustanovitelj Performance Art Centra v Lublinu ter direktor Galerije Labirint (Galeria Labirynt). »Glavna materija mojih performansov je spomin. Spomin kot fenomen in tudi spomin, ki je del predmetov, sledi, ki ostanejo. Spomin, ki se nanaša na preteklost in je hkrati v nasprotju s sedanjostjo. Vprašanja sledi, ki ostajajo, kam pravzaprav se nastanijo njihove raze. Nanašajo se tudi na to, kar ostaja po vsakem dogodku. In tudi na to, kako spomin doživlja preobrazbe, kako se spomini zabrišejo, so predrugačeni, kako jih zamenjajo drugi, bolj živi.«