Intelektualna platforma Skušnja svobode
Zakaj bi sploh načenjali vprašanje svobode v pogojih neo-liberalnih družb? Je vprašanje svobode po vseh emancipacijskih gibanjih dvajsetega stoletja, po padcu Berlinskega zidu, po globalnem pohodu demokracije in nenazadnje po postmoderni zavrnitvi utopičnega razmišljanja še vedno relevantno?
Kar predlagamo, je razumevanje svobode kot procesa. Svoboda ni stanje. Je dinamičen splet odnosov v družbah. Demokratične družbe so osnovane na zaščiti različnih pravic, vključno s pravico do prostega gibanja oseb, svobodnega verskega, znanstvenega in umetniškega izražanja. Te pravice so nesporne in zagotovljene vsem državljanom demokratičnih režimov. Toda kot sklop odnosov v družbah je potrebno svobodo vedno znova izumljati. Neprestano preizpraševanje njenih meja leži v samem bistvu svobode. Umetnost je bila skozi vso svojo zgodovino zelo občutljiva glede tega vprašanja. Svobodo nenehno vadimo, pomen izumljamo znova in znova, ga skušamo, opuščamo, oblikujemo, izboljšujemo, se z njim soočamo. Vse, kar lahko rečemo za proces vadbe, lahko rečemo tudi za svobodo.
Umetnost razumemo kot eno izmed zadnjih območji ali pod-sistemov svobodnega izražanja v neo-liberalnih družbah. Vsa ostala polja so postala močno regulirana, predvsem s strani logike kapitala in zaščite svobodnega pretoka le-tega. Javni prostor se vedno bolj privatizira in teme, ki se pojavljajo v njem so iz dneva v dan bolj pod vplivom kapitala. Isto velja tudi za množične medije in znanstvene raziskave, ki so vsi podvrženi interesom njihovih lastnikov.
Kako torej lahko umetnost deluje v teh pogojih krčenja prostora svobodnega izražanja? Kot umetnikom in profesionalcem v tem področju so nam mediji in javni prostor veliko bolj dostopni kot preostanku populacije. Kako se soočimo s tem? Smo res edina opozicija v našem času? Kako lahko razumemo, vzpostavimo, zvadimo, izvedemo in komuniciramo svobodo?
Vprašanje svobode je tudi kulturno in geopolitično pogojeno. Ali mi, zunaj ‘’zahoda’’, razumemo svobodo na isti način? Je zahodna demokracija res najboljši model svobodne družbe, ali je zgolj najmanj slab izmed obstoječih? Ali koncept ‘’vaje v svobodi’’ izvira samo iz ‘’mladih demokracij’’?
In nenazadnje, v kolikšni meri je umetniška svoboda pogojena z varnostjo in z njo povezanimi predpisi, z diktatom mobilnosti, ki močno vpliva na standardizacijo produkcijskih načinov in zahteva od umetnikov pragmatične miselne postopke (‘’predstave iz kovčka’’)?
Janez Janša
